PLOŠČA: Pridigarji – Nizki udarci na visokem nivoju (Subkulturni azil, 2011)


V časih, ko v mainstreamovski radijski produkciji in pri redkih založbah, ki še zmorejo dihati, z nekaterimi izjemami ne nastaja kaj prida vznemirljiva glasba, je zanimivo spremljati izdaje manjših, bolj neodvisnih založb, ki hočejo in zmorejo producirati vse tisto, česar si mainsreeam ne upa, oziroma še bolje: mu niti ne pade na pamet. Medtem ko je politična satira v tako imenovanih »železnih časih« cvetela tudi pri velikih založbah (Helidon, ZKP, PGP RTB), čeprav s tem ali onim občasnim kompromisom, je zdaj v mainstreamu ne najdemo, pač pa jo je treba poiskati drugje. Če bi se danes ustanovila benda, kot sta bila Lačni Franz ali Pankrti, bi najbrž morala pod okrilje Subkulturnega azila ali morda celo kam dlje, na Hrvaško, k Slušaj najglasnije!, kjer so svoj angažirani album Rokenrol pred kratkim izdali med drugim celjski pankerji Lokalne pizde.

Pri Subkulturnem azilu pa je v zadnjem letu izšel lep kupček plošč z angažirano tematiko; odlična albuma sta med drugimi izdala tako rogaški kantavtor Tomi Lorber kot Martin Ramoveš Band; prvi je večkrat nagrajeni veteran ruškega KantFesta, drugi pa trio, ki se uspešno izkazuje tudi pri projektu Rokerji pojejo pesnike.

Tretji v tem nizu so Pridigarji, bend z dolgo zgodovino in zanimivo diskografijo, ki nas je konec leta 2011 presenetil z novo ploščo Nizki udarci na visokem nivoju. Začeli so konec osemdesetih pri založbi Front Rock z malo ploščo Zadnji odcep za paleozoik in v začetku devetdesetih igrali ključno vlogo pri oživitvi undergroundovske scene v Prlekiji. Ves čas so tudi budno spremljali družbenopolitične tokove na Slovenskem in se nanje odzivali. Od začetka devetdesetih so redno izdajali plošče (Podvig z napako, Počasne preproge, Na vrat na nož, Idioti v hali slavnih, Vse ali več …), ogromno koncertirali, tudi mednarodno, pobrali nekaj nagrad, se pojavljali na kompilacijah in ves čas delovali zelo neodvisno. Zasedba se je nekolikanj spremenila po letu 1999, precej pa za snemanje nove plošče, ki so jo odžagali oktobra 2011 v Studiu na meji, tudi sicer snemalnem azilu mnogih izvajalcev pri založbi Subkulturni azil.

Nizki udarci na visokem nivoju presenetijo že z naslovnico, ki je prvi indikator dejstva, da gre za bend, ki noče biti všečen, ampak udaren in brezkompromisen. Dylandogovska podoba na ovitku odlično sovpada z angažirano vsebino plošče in nas spomni na tisti hamletovski izrek, da je v deželi danski nekaj gnilega. Poleg Dylana Doga nam pade na pamet še bolnica doktorja Pilikosta iz italijanskega Johnnyja Logana, ki smo ga nekoč brali tudi pri nas.

Odrezava in jedrnata pankovska poezija ničesar ne prepušča slučaju, ničesar ne lepša ali ne zavija v ta ali oni »darilni paket«; kar dobimo, je stendhalovsko rdeče-črna podoba stanja, v katerem se je znašla naša mentaliteta. Pridigarji ne ponujajo izhodov ali rešitev; ne solijo pameti, ljudem ne svetujejo in tudi obsojajo ne. Samo režejo. »Politiko zverem – drobtinice ljudem«, pravijo v pesmi Politiki, v Diktatorski, ki nam je dandanes pri vsevdiljnem političnem razdeljevanju ljudstva lahko še posebej v premislek, pa »Vsak državljan bo kaznovan!« Apokalipsa je pravzaprav neizogibna, čeprav satirizirana: »Vse bo pokopalo, nič ne bo ostalo« v pesmi Zombi v katakombi, a Pridigarji iznajdejo duhovit satirični tvist, ko zaključijo: »Smrt bo nastopila, / bo oskarja dobila. / Za glavno vlogo nominirana, / akademija bo šokirana.« Preživele ne čaka nič dobrega: »Kdor se bo izvlekel, / bo doživel pravi pekel.« Smrt je sicer vseprisotna na albumu, v istoimenski pesmi je razsodba: »Enkrat mrtev – vedno mrtev«. Satirizirana apokalipsa je grenkosladka podoba prihodnosti, čeprav smo že v sedanjosti pravzaprav vsi živi mrtveci, zombiji, ki sicer »nimamo razloga za paniko«, kot s svojo pankovsko puščico subtilno pičijo Pridigarji: »Jezus iz čaše, / pivci iz flaše, / samo da ni škodljivo!« In s temi besedami sta pravzaprav zaobjeti obe plati razkola dandanašnje družbe.

 »Samo za nujne primere« piše na zadnji strani plošče, to nam pove napis na vratih v operacijsko dvorano, kjer četverijo reveža z naslovnice. Zdi se, da je vrsta pred vrati kar dolga.


Share