Če se določena skupina vrne na prizorišče po desetih letih premora, je vedno prisotna skepsa. Zakaj se vrača in kaj nam lahko še ponudi? V primeru kanadskega postrockovskega ansambla Godspeed You! Black Emperor moramo dodati moment minimalne komunikacije oziroma svojih odločitev ne spremljajo z velikimi izjavami za javnost. Tudi zaradi tega se plete avra. Potem je tu še zgolj instrumentalna glasba, so ovitki plošč, enigmatični naslovi skladb…
V njihovem primeru je bil premor dobrodošel, če ne nujen. Postrockovska tvarina, kakorkoli se je zdela v prvih letih sveža in inovativna hkrati, se je hitro ujela v lastno zanko. Morda je to zaslutil Efrim Menuck (kakorkoli obrnemo, je gibalo skupine) in se pred desetimi leti odločil, da GY!BE postavi na stranski tir. Oziroma je še nekaj prej postavil na noge podoben ansambel, a z bistveno razliko. V A Silver Mt Zion je tudi pel. Zgolj instrumentalna glasba je ponujala preozek okvir izraznih možnosti, predvsem mu je manjkala možnost osebne izpovedi. GY!BE so bili med vsemi pionirja postrocka (Tortoise, Sigur Ros, Mogwai) zagotovo najbolj angažirani in dosledni. Imeli so jasna načela, držo, ki je šla z roko v roko dejavnosti celotne družine Constellation. Efrim je na primer produciral približno polovico plošč njihovih varovancev.
GY!BE pred desetimi leti niso pojasnjevali razlogov za premor, sedaj niso pojasnjevali niti razlogov za ponovni zagon. Najprej so za ogrevanje imeli nekaj koncertov in le namignili, da naj bi novi studijski album izšel le, če bodo povsem zadovoljni z rezultatom. Očitno so, kajti plošča Allelujah! Don’t Bend! Ascend! je brez velikih najav izšla pred nekaj tedni. Kljub temu je bilo povpraševanje po vinilni izdaji v prednaročilu tolikšno, da so morali pri Constellation naročila za nekaj časa ustaviti. Ali drugače, med premorom se je ljubiteljska baza kvečjemu razširila. V vmesnem obdobju se je zgodilo še marsikaj, kar so Efrim in njegovi že zaslutili in prelili v preroško glasbeno spremljavo. Iluzija, da bomo v sistemu svobodne tržne borbe vsi obogateli in živeli srečno in kreativno do konca svojih dni, se je dokončno razblinila. GY!BE uglasbljajo drugo plat realnosti.
Prva kompozicija je Mladic, z veliko verjetnostjo jo lahko zapišem kot Mladić. Uvede jo zamolkel dialog, med pogovorom ujamemo „Ga imate“ in „V redu“, ki se prelije v pritlehno hrumenje viole in nedefiniranega električnega instrumenta. Vključi se še stokanje kitarskih strun in z vseh strani se pridružujejo srhljivi zvoki. Iz te gmote se počasi le razvije enovito swansovsko pulziranje, ki narašča in narašča do sprostitve v sedmi minuti v značilnem godspeedovskem drncu vseh osmih članov skupine. Iz drveče gmote se potem pojavljajo in prelivajo dovolj prepoznavne melodije, da jih nekatere prepoznamo kot odmev balkanskega melosa, tu v funkciji uglasbljanja balkanske vojne morije. Proti koncu, proti 20.minuti intenzivnega muziciranja, se tok preusmeri v obredno kovinsko pritrkavanje, ki asociira na vojaški marš.
Na CD plošči je razpored skladb nekoliko drugačen kot na vinilki. Mladiću sledi sedemminutno hrumenje, dronanje, meditacija za preživetje na obrobju. Tretja kompozicija na CD plošči je We Drift Like Worried Fire, še ena 20 minutna epopeja v več dejanjih. Skupina tu še enkrat izkaže vse razkošje občutij; skozi zgolj instrumentalno skladbo sledimo hladnemu pišu osamljenosti in brezupa, ki se gladko prelije in razvije v neustavljiv izkaz volje in moči. Skupina igra z neustavljivim zanosom, glasba kar leti čez vrhunce in celo v umirjenim, introspektivnih delih skupina ohranja notranjo napetost, intenzivnost, ki samo čaka, da se spet razplamti. Vseeno, za poslušalca odvisnega od instant zadovoljstva, tole ne bo. CD sklene še en meditativni odmev, še en zadušen krik v pustinji.(Na vinilni izdaji sta daljši skladbi na veliki plošči, oba meditativna kosa pa na dodanem singlu).
Očitno je, da Godspeed niso izgubili niti delčka edinstvene vizije, ne odstopajo niti za korak od edinstvenega zvoka, ki so ga razvijali od albuma F♯A♯∞ do odkrite kritike korporativnega sistema na plošči Yanqui U.X.O. (ovitku je priložena shema, ki kaže na povezavo gospodarskih združb z vojaško industrijo). V ‘tunel’ ujet zvok je grob, analogno popačen, vzbuja tesnobne občutke, a le dokler se nanj ne navadimo. Potem postane domač, celo prijeten ob misli, da smo del zavezujoče komune. Črnobela, grobozrnata fotografija zapuščene kolibe na naslovnici albuma ta vtis še poglablja.
Hote ali naključno, naslovnica spomni na aktualni album islandskih Sigur Ros. Druži jih podoben vtis izoliranosti, pa vendarle: Sigur Ros so kvečjemu Godspeed You Black Emperor za otroke.
