s Simonom Kardumom
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Osmič po vrsti muziko misli Simon Kardum – kulturni kritik, publicist in direktor Centra urbane kulture Kino Šiška.
Simon Kardum je strateg kulturnih politik, kritik, publicist in producent, sicer pa pozoren poslušalec z nekaj poustvarjalnimi glasbenimi izkušnjami, kot pravi sam (nižja glasbena šola, prepevanje v moških zborovskih zasedbah). Čeprav je v začetku deloval kot dramaturg pri predstavah sodobnih odrskih umetnosti (Gledališče Helios, Abadon), umetniški vodja festivalov (festival Exodos 1994-1994) in celo kot predavatelj na Gledališki in lutkovni šoli, se je v medijskem prostoru zadnjih dvajsetih let uveljavil kot eden najprodornejših kritikov in publicistov s področja umetnosti, kulture in kulturne politike. Drobovje slednje je pobliže spoznaval tudi kot uslužbenec ministrstva za kulturo v letih 1997–2005 (v vlogah svetovalca ministra za uprizoritvene umetnosti, vodje Oddelka za umetnost in sektorja za kulturno-umetniške programe, v. d. generalnega direktorja Direktorata za umetnost ter sekretarja Nacionalnega sveta za kulturo). Zaradi nestrinjanja s kulturno politiko Janševe vlade je 2005 odpovedal delovno razmerje, postal samostojni novinar ter kasneje programski vodja kulturnega doma v Cerknici. Od leta 2008 direktoruje v Centru urbane kulture Kino Šiška v Ljubljani.
Vsako osupljivo delo vsebuje subverzivni element, ki je pogosto izvrsten. Subverzivnost postane neprijetna le, ko se manifestira v politični ali družbeni aktivnosti. (Leonad Cohen)
Leonard, ta pogrošni in temačni pesnik z večnim klobukom melanholije na glavi, ima le deloma prav. Res je – napaka v umetniškem ali, če hočete, v ustvarjalnem delu je lahko namerna in načrtovana, v tem smislu je konstitutivna. Lahko je to zamolk, lahko kršitev ritma ali metruma, lahko celo ena sam velika subverzija, ki izpričuje načelno sežiganje in rušenje umetniškosti. Za revolucioniranje umetniških form gre. Toda, ali ni v družbeni stvarnosti enako? Ali ni prav namerna ali nenamerna napaka tista, ki lahko subvertira realnost? Ali niso (najbolj očitno prav v 20. stoletju) umetniške formacije, vključno z glasbenimi, prehitevale čas, zanikovale prostorske omejitve, se sploh niso spraševale o političnem ali družbenem angažmaju, a hkrati revolucionirale družbeno tkivo? Cohenova misel je v tem delu prekratka, ima pa v nečem absolutno prav. Ustvarjalec, ki se je v svoji preračunljivosti in udobnosti prepustil političnemu diktatu in celo postal sledilec ter zastavonoša avtoritarnih političnih konceptov; glasbenik, ki se je predstavljal le kot glasnik obubožanega in razžaljenega ljudstva zaradi lastnih koristi; umetnik, ki si ji nadel vlogo angažiranega umetnika kar tako, zaradi lepšega – vsak od naštetih je izgubil svoje lastno poslanstvo, ne da bi ga sploh okusil.
Skladatelji in glasbeniki so vedno stradali in ker je ta država sentimentalna, naj se ta tradicija nadaljuje. (Sir Thomas Beecham)
Ne vem natančno ob kakšni priliki se je na temo nujno lačnega skladatelja in glasbenika oglasil gospod z zvenečim nazivom. Njegovo cinično sporočilo ni povsem jasno tudi zaradi pomanjkljivega konteksta. Je pa jasna njegova točka izjavljanja. Beecham je bil pač bogatun in kot se za angleško tradicijo spodobi tudi rojen kot bogatun. Potrebno pa je priznati, da mu ni manjkalo talenta. Bil je tudi zaslužni organizator in ustanovitelj marsikatere pomembne glasbene ustanove. A najedanje, pa čeprav iskrivo in morebiti dobrohotno (pa dobro ljudje božji, katera država pa je bila, je ali bo sentimentalna!), govori le o temeljnem nesporazumu med ustvarjalnostjo in delovanjem države. Prva temelji na svobodnem duhu in umu ter temeljnem dvomu. Druga s pravnimi okviri svobodo načeloma dopušča, a je bolj kot za dvome dovzetna za normative in ukaze. Ustvarjalec kot zagovornik svobode je potemtakem nasprotnik države (s katerimkoli ideološkim predznakom že). Nekakšen večni oporečnik. Tisti, ki na koncu nastrada. In strada. O tem odnosu zna v sodobnem času kaj več čivkniti Žiga Turk, slovenski minister, pristojen za kulturo, sicer pa minister za vse živo (in mrtvo). Poenostavljeno ga povzemam: umetnost naj v teh težkih časih razvedri ljudstvo. Pravi umetnik (pod črto – zajedavec), naj ljudstvo razveseljuje zastonj. Brez plačila, a dobrovoljno.
Vojska brez kulture je neumna vojska in neumna vojska ne more premagati sovražnika. (Mao Cetung)
Eh, ta naš Mao, ta ga pa rad pihne! Kulturna revolucija, je hotel povedati in jo tudi uresničil. Ali po znanem polpreteklem reklu po slovensko: kultura in prosveta, to naša bo osveta! Ali: kulturo v vsako slovensko vas! Še prej pa tovarno. Pa vendar so – ne glede na enoumne, tudi strašljive učinke – kulturo in izobrazbo izvozniki revolucije od Cetunga, do Tita in Castra, približali navadnim, običajnim ljudem. Zgradili so šole, kulturne domove in centre, glasbene šole, knjižnice, gledališča in raznovrstne točke ustvarjalnega duha. Brez tovrstne infrastrukture in finančne podpore ljubiteljski kulturi tudi profesionalne kulture na naših tleh ne bi bilo. Kult osebnosti in nagnusni spremljajoči rituali gor ali dol. Kultura še vedno obstaja, pa čeprav kaže, da prav dolgo ne bo več tako. Namreč, če se vrnem k trditvi največjega Kitajca ever, ki je znal tudi pesniti: nekultiviran vojak je pač neumen in ne zmore zmagovati. Lik in delo Rudolfa Maistra mu dajeta prav. Rdeči Kajuh in beli Balantič, oba slovenska pesnika in borca, že malo manj. Ali, kot bi modro porekel največji sin slovenskega naroda ever, Ivan Janez Janša: državljanska vojna še kar traja. In traja. In tudi mi čakamo … na njegov pesniški prvenec.
Kar me pri glasbi bega in stimulira je dejstvo, da lahko večina ljudi skozi glasbo doživlja intenzivno zadovoljstvo, čeprav o njej v tehničnem smislu vedo malo ali skoraj nič. (Simon Frith)
Moj veliki kritiški in esejistični soimenjak ima v celoti prav. Če se namreč preselimo v polje percepcije, je dejstvo le to, kako smo primalno uglašeni z zvočno vibracijo, ki prihaja do naših ušesnih kanalov. Seveda to pomeni tudi, da imamo na razpolago čutila in predvsem, da smo ob poslušanju še vedno otroško radovedni. Kar je seveda težko. Multiplikacija in entropija zvočne mase v sodobnem času je strašljiva po svojem obsegu in dnevno vseprisotnostjo. Zato begavost. Izbiranje in odbiranje resnicoljubne, v vsakem primeru milozvočne (pa čeprav gre za proizvodnjo hrupa), glasbe, je odvisna od izbire. Ta je lahko intuitivna, lahko pa tudi priučena in naučena. V prvem primeru smo odvisni od trenutnega razpoloženja ali pripadnosti (in tvegamo manj), v drugem primeru smo odvisni od preobteženih razumskih informacij (in tvegamo več). V vsakem primeru pa estetski užitek in učinek nista odvisna od žanra. Sam sicer raje kot v domačem kotu poslušam glasbo v živo. Zanima me nekaj več. Dogodek. Podobno, kot na primer v gledališču. Sicer pa, kar je Frith zapisal za slabo glasbo, velja tudi za vsako drugo ustvarjalno formo. Slab ustvarjalni akt prepoznate po neizvirnosti, slabem okusu in neumnosti.
Ko prideš na vrh, ne pozabi poslati dvigala po naslednjega. (Stan Kenton)
Kentonov izrek se mi zdi res univerzalen. Govori o tem, kako je ravnal sam v svojem pestrem glasbenem življenju – kot pianist, kot vodja mnogih bendov, kot izumitelj progresivnega jazza in kot tisti, ki je vseskozi iskal nove izzive zase in predvsem za druge. Iščoč talente tudi takrat, ko je prišel na vrh. Prav v tej predanosti in poklicanosti imamo »lubi Slovenci« velikanske težave. Dvigalo se z vrha nebotičnika ne spusti v nižje nadstropje, kaj šele v pritličje. Normalno, ker ga upravljalec noče spustiti niže. Ker se zaveda, da ga bo morda kdo nadomestil in bo pač ostal brez stolčka-družbene vloge-ugleda. Pač, ne bo več car, od zgodovine pa se ne da živeti. Mit nenadomestljivosti je grobar inovativnosti, drznosti in ustvarjalnosti. Pa tako preprosto je, le na svoj ego in patološki narcizem je potrebno pozabiti in odpreti vrata. In opraviti častno in veselja polno primopredajo s pogumnimi in tistimi, ki (še) verjamejo. Pravočasno. Ko imamo vse in ne ko smo na dnu ali že zaudarjamo po plesni. V Sloveniji smo trenutno na psu. Se opravičujem vsem psom tega sveta. Smo v mrliški vežici.
