Mitja Reichenberg
Kako si narediti kar največ koristi
Svetovalec (The Counselor, režija Ridley Scott, glasba Daniel Pemberton, 2013)
Režiser novejših filmov, kot so na primer Gladiator (2000), Robin Hood (2010) in seveda zadnji oz. prvi ‘alien’ – Prometej (Prometheus, 2012), predstavlja tokrat temačno zgodbo o osebnem propadu etike in morale uspešnega odvetnika, ki se zaplete v posle mehiških preprodajalcev mamil. Pohlep ga vodi v lovke psihopatskih mafijcev Reinerja (Javier Bardem) in zvite Malkine (Cameron Diaz), svoj delež pa si skuša odrezati tudi neusmiljeni posrednik Westray (Brad Pitt). Omama bogastva, moči in veljave odvetnika in njegovo naivno ženo potiska v naročje neizbežne usodne pogube, ki ves čas visi nad vsemi vpletenimi, svetovalec (Michael Fassbender) pa ve, kaj hoče. Ridley Scott je veliki mojster neverjetnih filmskih pripovedi, zato ne smemo pozabiti njegovih legendarnih filmov, med katerimi so Osmi potnik (Alien, 1979), nato Iztrebljevalec (Blade Runner, 1982), pa seveda 1492 (1492: Conquest of Paradise, 1992), nepozabna drama Thelma in Louise (Thelma & Louise, 1991) in pa Hanibal (Hannibal, 2001); zato je jasno, da bo tudi ‘svetovalec’ v tem duhu. Njegov zvesti skladatelj filmske glasbe je zadnje čase sicer Hans Zimmer, vendar je Ridley Scott nadvse uspešno sodeloval tudi z Jerryjem Goldsmithom (Osmi potnik), Vangelisom (Iztrebljevalec, 1492) in nenazadnje Marcom Streitenfeldom (Telo laži, Prometej), tokratni Daniel Pemberton (roj. 1978) pa je precej nepopisan list papirja.
Daniela Pembertona srečamo kot skladatelja pri televizijskih filmih in pri nekaterih TV serijah, prvo opaznejšo glasbo za film pa je naredil leta 2011 za grozljivko Prebujenje (The Awakening, Nick Murphy). Ne moremo trditi, da je skladatelj z močnim ‘klasičnim’ potencialom, lahko pa zapišemo, da se zna v film dobro vživeti in mu vdihniti kar precej melodične strukture. Poglejmo in poslušajmo, kako je to naredil tokrat pod režisersko taktirko Ridleya Scotta.
Partitura obsega kar dvajset glasbenih točk, ki jih podpisuje Pemberton, ob tem, da je v filmu kar precej tudi drugih glasbenih citatov, ki tako ali drugače nagovorijo gledalce. Med temi velja opozoriti na Sweet Georgia Brown (Ben Bernie), Santa Fe (Zach Condon), Roll Up (Lucky Luciano), pa Territorio (Camilo Lara) in Together (Ravon Brunnings); to omenjamo predvsem zato, ker je Daniel Pemberton spretno povezoval različne glasbene ideje v svojo partituro in tako naredil smiselno glasbeno celoto filma. Ridley je film posvetil svojemu bratu Tonyju, ki je naredil med snemanjem (avgusta 2012) samomor in so prav zaradi tega snemanje prekinili – v tem duhu in s to mislijo je namreč nastala naslovna tema, skladba The Counselor. V njej je nekaj post-filmskega duha, tistega duha Ridleya Scotta, ki je bival v njegovih zgodnjih filmih, vmes pa se v to glasbeno idejo prikrade še morriconejevski duh ‘italo-vesternov’ Sergia Leona. Film tako spregovori o nekem osebnem odnosu do glasbe, do filmske zgodbe in do drame, kakor bi poslušali davne odmeve na Dober, grd, hudoben (Il buono, il brutto, il cattivo /The Good, the Bad and the Ugly, Sergio Leone, 1966). Tudi primerjava obeh filmov bi kar dobro vzdržala. Ob tej temi stoji kot njen varuh ali obok druga tema, imenovana The Hunter. V tem primeru se pokaže glasbeni lovec kot duh, v katerem se ‘svetovalec’ lahko prepozna, kitara pa neutrudno vztraja na ritmičnih pulzih, s katerimi plete precej široko, a trdno mrežo usode.
Glasbena tema The Lovers se kor kratka tema (ima le dobro minuto) poda k marsikateri sliki, njena moč pa je ponovno v komorni orkestraciji, s katero Daniel Pemberton morda še najbolj poudari praznino možnosti, da se katastrofa konča vsaj približno dobro. Kot A Warning (Moral Decisions) moramo poslušati filmski material, ki se skozi glasbo zvitih siren previje v klobčič zank in ugank, spletk in nerešljivih kombinacij, kajti – Truth Has no Temperature, ki sledi, se nasloni na prejšnje kitarske ritme in vztrajno, ampak res vztrajno pelje težave bolj in bolj v globino. Kako neverjetno je, da razumejo ljudje le zvok denarja in slepo zaupajo, da je na drugi strani prevare vedno še ena možnost, da se le-ta prevara obrne v nekaj dobrega, lepega, smiselnega in – resničnega. Toda šele partitura Serious Problem nakaže, da je mislil tudi Daniel Pemberton enako, kakor Scott in kakor avtor zgodbe, Cormac McCarthy – prav slednji je namreč tisti, ki še takšno duhovitost prelije v nasilje in patos ter tako služi kot svarilo pred domnevno vabljivo usodo.
McCarthy govori o ljudeh, ki se zapletejo v nekaj, čemur bi se bili morali ogniti. Nekoč so ga okronali za Shakespeara zahoda, saj je v svoji karieri ustvaril nepozabne like, ki so že očarali na milijone bralcev. Skladatelj Daniel Pemberton je v nekem intervjuju izjavil, da je, preden je pričel s komponiranjem glasbe za film Svetovalec, prebral nekaj McCarthyjevih del, da je začutil soodnose med liki in tako lažje ustvarjal.
Naslednji glasbeni del ima naslov Confrontation and Conspiracy, vendar je bolj ali manj samo zvočno-slikovna soigra, medtem ko se Escape dodobra spogleduje s filmskim materialom hitrih in drznih pasaž. Med zanimivejšimi filmskimi deli partiture je zagotovo A Glorious Woman, nekakšni klavirski hommage na zgodovinske partiture velikega platna, ko so skladatelji posegali po jazz standardih in jih naredili filmsko zanimive. Daniel Pemberton se je ozrl torej nazaj h klavirju ter ga postavil v ospredje ideje, da spregovori o čudoviti ženski Lauri, seveda Penélope Cruz. Naslednja zanimiva partitura ima naslov Vanish in a Heartbeat, v sebi pa nosi nekaj drznosti, avanture in sodobnega ritma, ki film dobro poganja naprej. K temu vzdušju se pripenja tudi Hotel Paranoia, ostreje zasnovana skladba, katere naloga je le ta, da kaže na brezizhodnost položaja in to v vsakem trenutku ko se pojavi – in z vsakim tonom, ki ga ponudi. Kot odgovor na uvodno skladbo The Hunter, nastopi tudi del, ki se imenuje The Hunted. Le-ta je odgovor na uvodno glasbeno misel, zasledimo pa lahko celo zvoke kitare, ki se spopadejo z melodičnimi obrati samega začetka. Prav res zanimiva glasbena ideja, nekakšna fuga na daljavo, kot nevidno, a vendar slišno glasbeno-tematsko bežanje brez rešitve. Na zaključnem filmskem bobnu (Credits) je skladba Desert Start Septic, mehiško obarvana epopeja, s katero se ta filmska drama zaključuje.
Daniel Pemberton je naredil všečno partituro. Tisti, ki bodo želeli slišati še kaj več, bodo lahko na soundtracku prisluhnili (kot bonus) še skladbam Lost Souls, Westray in London ter The Lovers (Destroyed), ki pa ne prinašajo prav velike zadovoljitve, kaj šele glasbenega odklona od pričakovanega. Film Svetovalec je lahko zanimiv tudi zaradi poslušanja Pembertonovih glasbenih idej, vendar je Scottova filmska pripoved tako močna, da se glasba marsikje izgubi in predstavlja le dopolnitev k videnemu.
