Slovenski orkester klarinetov je zasedba, ki jo je v živo moč slišati precej redko, če ne drugega, zaradi tega, ker se petiintrideset že sicer polno zaposlenih klarinetistov iz vseh koncev Slovenije težko zbere skupaj ob istem času in na istem mestu. A občasno jim vendarle uspe. Tokrat je bila povod za koncert verjetno častitljiva 60. obletnica ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet (KGBL), nedvomno šole, ki je vzgajala – in še vedno vzgaja – vedno nove generacije odličnih slovenskih glasbenikov. Prej dolga leta v prostorih na Vegovi cesti in pod imenom Srednja glasbena in baletna šola deluje v zadnjem času v popolnoma novih in sodobno opremljenih prostorih na Ižanski cesti, nasproti ljubljanskega botaničnega vrta.
Osrednji dogodek, na katerem je KGBL proslavil svoj 60. rojstni dan, je bil novembrski slavnostni koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ob prisotnosti predsednika republike Boruta Pahorja in direktorja KGBL Dejana Prešička. Seveda pa se je zvrstilo tudi kar nekaj spremljevalnih dogodkov in drugih dogodkov, ki so v dogajanje tako ali drugače vpletli praznovanje omenjenega jubileja. Eden takšnih je bil tudi festival Emona, katerega glavnino je predstavljalo mednarodno tekmovanje mladih pihalcev (klarinet, flavta, saksofon) z nekaj spremljevalnimi koncerti.
Slovenski orkester klarinetov, našo prvo in edino tovrstno zasedbo, sta ustanovila trboveljska klarinetista Anton Umek in Jože Kotar, poleg Mateja Bekavca naš najvidnejši klarinetist in izjemen orkestrski, komorni in solistični glasbenik. Kotar, ki kot redni profesor poučuje klarinet na ljubljanski Akademiji za glasbo, pa je tudi odličen dirigent, ki je pred leti prevzel vodenje domače Delavske godbe Trbovlje od legendarnega, že pokojnega Alojza Zupana – Vuja (v orkestru igra tudi njegov sin Andrej), zato je bilo jasno, pričakovano in logično, da je v dirigentski vlogi stopil tudi pred orkester klarinetistov.
Orkester klarinetov v največji meri sestavljajo najpogostejši predstavniki Bb klarineti, dodani pa so seveda tudi ostali predstavniki bogate družine klarineta: Es, alt, bas, kontraalt in celo dva kontrabas klarineta. Tako so v orkestru pokrite vse linije, od najvišje sopranske do najnižje basovske lege, zelo barvit, širok in mavrično topel pa je tudi zven orkestra kot zasedbe. Tokrat so zaigrali za poslušanje prijeten, a za igranje še vedno dovolj izzivalen program pretežno klasične glasbe, spretno prirejene za tovrstno zasedbo.
Uvodoma je tako zazvenela priljubljena uvertura k Mozartovi komični operi Figarova svatba. Že prvi takti so navdušili, presenetilo pa dejstvo, kako glasen je lahko orkester, sestavljen iz samih klarinetov! Pri tolikšnem številu klarinet(ist)ov je bila zavidljivo solidna tudi intonacija, fraziranje pa na pričakovanem visokem nivoju; člani orkestra so vendarle aktivni poklicni klarinetisti, nekateri že z dolgimi in zelo uspešnimi karierami doma in na tujem (koncertni mojster Jure Hladnik, pa Andrej Zupan, Dušan Sodja in Jurij Jenko). Pri skladbah in njihovih delih v hitrejših tempih je bil pravi užitek že pogled na prste glasbenikov, ki so z nesluteno hitrostjo in navidezno lahkotnostjo brzeli po srebrni mehaniki instrumentov. Na koncu Debussyjeve Sarabande je zaključna basovska linija vzlic štirih basovskih in dveh kontrabasovskih klarinetov zazvenela kot kakšen orgelski pedalni ton. Zares impresivno.
Mozartova dela pred izvajalce vedno postavljajo številne zahteve in izzive, med katerimi je zelo pomembna karsedsa precizna in dosledna skupna igra. Ta se je uspešno udejanila v Mozartovem Rondoju iz Serenade št. 10, v Rahmaninovi Vokalizi pa se je orkestru pridružila edina solistka večera, odlična saksofonistka Betka Bizjak Kotnik, ki nikoli ne razočara (v posebej prijetnem spominu imam njeno izvedbo Jošimacujeve sonate Fuzzy Bird skupaj s pianistko Milanko Črešnik). Ton njenega altovskega saksofona se je melanholično zlil in lepo prepletel z zvokom orkestra. Kotarjeva taktirka je vselej ritmično precizna in obenem muzikalno bogata; dolgoletne in bogate izkušnje so jasne in očitne.
V Fauréjevi Pavani, op. 50 smo slišali tehten preplet gradacije, fraziranja in dinamične izpeljave znane melodije z ostinatno spremljavo. Ob še nekaj ostalih skladbah je orkester za konec zaigral štiri izraelske ljudske plese pod skupnim naslovom Rikudim, ki jih je Jan Van der Roost izvirno spisal za pihalni orkester (v tej obliki so tudi dobro znani in pogosto izvajani). Spretni aranžma za orkester klarinetov poskrbi, da barvitost, ki umanjka, lažje pogrešamo, spretna izvedba pa izkušnjo seveda še nadgradi.
Sicer žal ne preveč številno občinstvo si je z navdušenjem prislužilo tudi dva dodatka; med koračnico sta se klarinetista Peter Kuder in Janez Benko v zabavo prisotnih na odru in pod njim za nekaj minut prelevila v člana tolkalske sekcije. Če v glasbi radi rečemo, da je posamezna sekcija orkestra tako zanesljiva, kot je zanesljiv njen najšibkejši člen, lahko tokrat zaključimo, da najšibkejšega člena pravzaprav ni bilo.
