Iz Springsteenovega predala že vsaj od leta 2007 nismo dobili spodobnega albuma, ako za »spodobnost« štejemo njegovo nekdanjo strogost pri izboru pesmi in previdnost pri tem, kaj objavi. Zadnja leta je izdal ogromno gradiva, kot bi čutil, da ni več najmlajši; čas počasi redči tudi vrste E Street Banda, čeprav so fantje na odru še vedno maratonci, zamenjave izvirnih članov pa čisto spodobne. Sam Springsteen je »forever young«, kar je dobra novica za vse, ki spremljamo njegove nastope in turneje, se pa zadnja leta nekolikanj preveč trudi, da bi ostal »sodoben« in morda prav zato dosega prav nasproten učinek. Dylan gre denimo v drugo smer: svoje nove pesmi oblači v »starinske« obleke roots glasbe in na ta način ostaja prav zanimivo sodoben, medtem ko se pri Springsteenu zdi, da večkrat pretirava, da poskusi raznih produkcij njegovim novim pesmim ne koristijo prav zares. Kar jih je seveda dobrih.
Da ne bo napake: veseli smo vsakega izdelka iz Springsteenovega tabora, saj je razveseljivo, da stari maček ne da miru, da ima še vedno energijo, voljo in željo po ustvarjanju. Le navdušeni nismo več nad vsakim njegovim projektom, kar je seveda naš problem. Morda je krivo tudi to, da njegove nove plošče presojamo s stališča nekdanjih visokih dosežkov. Da bi morali biti enostavno veseli, da sploh še ustvarja. Bi šlo, če ne bi nekateri njegovi sodobniki in vzorniki v zrelih letih izdajali svojih najbolj zrelih del. Denimo Dylan. Cohen. Mark Knopfler. Tom Waits. Neil Young. Springsteen pa, se zdi, na zadnjih ploščah, bolj ukvarja s tem, kako ostati vedno mlad, čeprav je, kot vedno, angažiran in naspidiran.
O zadnji studijski plošči Wrecking Ball smo v Novi muski že pisali. Za januar 2014 je Springsteen napovedal pričujoči album, ki je prišel kot presenečenje, saj si je komajda obrisal štadionski pot z obraza. Preberemo, da gre za nove posnetke že starejših pesmi zadnjega desetletja … in celo nekaj več, saj je Ghost Of Tom Joad izšel leta 1995. Preberemo, da bo na albumu nova različica naslovne pesmi s tega albuma. Da bo končno tudi studijska različica proslule American Skin. In nas nekaj rahlo uščipne v abdomnu.
Naslovno pesem High Hopes (napisal jo je Tim Scott McConnell, oče »gotskega bluesa«) je Springsteen z E Street Bandom ujagal že na »reunionu« leta 1995. Iz združitve takrat ni bilo nič, ostal pa je EP in štiri pesmi na tedanjem albumu največjih uspehov. Vsega skupaj za en slab album, ki niti ne bi bil silno dober, kar je Springsteen vedel in ga zato ni izdal. Izdal ni niti gospelovskega albuma, ki ga je baje pripravljal tam nekje okrog leta 2008, in pesem This Is Your Sword bi zlahka pustil, kjer je bila. Podobno Heaven’s Wall. Springsteen kot »straight« gospelovec na albumih ni prepričljiv, na odru najeda, odličen pa je v narativnih svetopisemskih referencah v posvetnih pesmih. To je dokazoval že na samem začetku svoje kariere in škoda, da ni denimo odkopal pesmi IF I Were A Priest. Od gospelovskih najbolj prepriča Hunter Of The Invisible Game, spominja, kot so že ugotavljali drugod, na najboljše tovrstne Dylanove trenutke. Down In The Hole in The Wall sta najboljši pesmi na plošči, prva je ostanek s snemanj plošče The Rising (2002) in vprašamo se, zakaj hudirja jo je pustil v predalu, uvrstil pa Mary’s Place in Skin To Skin. A to je njegova stvar. Just Like Fire Would je priredba pesmi banda The Saints, sploh ne slaba. In tudi zaključna Dream Baby Dream, Springsteenova različica pesmi dua Suicide, je prijetna, a bolj za v živo, ne toliko za studijski album.
Na albumu gostuje Tom Morello (Rage Against The Machine), zadnje čase zelo prisoten v Springsteenovem svetu; s svojo kitaro nekoliko drugače obarva zvok E Street Banda in ne vedno uspešno, ker se večkrat preveč trudi in preveč igra. Sploh je zanimivo, da se Springsteen tako zelo trudi s produkcijo. Saj se je včasih tudi, denimo na Born To Run in Born In The USA, a vseeno … Izzvenelo je nekoliko bolj pristno. USA je bil album za osemdeseta, medtem ko bi High Hopes bolje deloval v kakšni od roots različic. Ali pa kot The River, rokenrol, kitare gor, pa gremo. A okusne kitare, brez pretiravanj, da se dejansko igra, ne pre-igra. Zanimivo je, da pri zadnjem albumu Neila Younga dvajsetminutne kitarske ekshibicije ne zmotijo … Ker se ne zdijo tako nastopaške.
Nova različica balade Ghost Of Tom Joad je precej ambiciozno zastavljena. Na videz. Springsteen je sicer zelo subtilno pesem že igral z E Street Bandom, a je nikoli niso kitarsko tako razmesarili, kot je to storil Morello na pričujočem posnetku. Če želite slišati bendovsko različico, raje poslušajte kak bootleg, našli boste tudi Youngstown s taiste plošče, ki je v bendovski različici odlična. Zlasti zato, ker ni pretirana. Springsteen tudi ni Cher, kot nas morda želi prepričati v studijski različici pesmi American Skin.
Ugotavljamo torej, da je High Hopes boljši izdelek kot »konceptualna« Wrecking Ball, vendar pa Hopes paradoksalno manjka ravno koncept; če pa že ne koncept, pa boljše pesmi in zlasti izostanek remakov. 41 Shots in Joad sta bila odlična, kot sta bila. Takisto High Hopes. Frankie Fell In Love in This Is Your Sword sta pesmi, ki bi morali ostati v predalu; še na začetku tisočletja bi ju Springsteen ne objavil. A na Wrecking Ball je bila takšna večina plošče, tako da High Hopes kljub vsemu prednjači. Bojim pa se, da je Bruce z albumom Magic (2007) dejansko izpel svojo bendovsko avtorsko moč. Njegova moč zdaj, vsaj kar zadeva studijska dela, očitno leži v bolj umirjenih pripovedih, kar sta navsezadnje dokazala albuma Ghost Of Tom Joad in Devils And Dust, pa tudi nekatere posamezne pesmi z zadnjih plošč (Tomorrow Never Knows (album Working On A Dream, 2009)), Jack Of All Trades (Wrecking Ball, 2012), The Wall, Down In The Hole (High Hopes)). S kakšnim naslednikom Ghosta iz 1995 bi Springsteen v novem tisočletju povedal veliko več kot z rokerskimi eskapadami, čeravno entuziastičnimi. Upam pa seveda, da se motim. In novi album je čisto prijeten za poslušanje, če nismo preveč picajzlarski in če se osredotočimo na nekaj presežkov, ki smo jih na prejšnji plošči skorajda zaman iskali.
