Tisto, kar je Primož Oberžan spočel z “urbanim plemenom” The Stroj v dekadi med 1997 in 2007, je konec prvega desetletja novega stoletja doživelo preobrazbo in posodobitev. Po razhodu z jedrom iz prve faze, iz katerega je nastal kolektiv StrojMachine, je osameli kolovodja razvijal ideje naprej. Raziskoval je zvok, delal na samoniklih inštrumentih in tolkalih. S kymatiko je posegel v čarovniški svet tekočin, ognja in snovi v prahu ter z njimi vizualiziral zvok. Iz tipkalnega stroja je naredil ritem mašino. Novo poglavje s še razvijajočim se inštrumenatrijem je doživelo premiero s projektom Kymatikon aprila 2009 v ljubjanskem Kinodvoru. Dokaj ponesrečen nastop. Nov organizem in sistem nista delovala homogeno in suvereno, je pa ta predstavitveni koncert nazorno pokazal smer razvoja prenovljenega kolektiva The Stroj. Odpovedali so se tribalnemu patosu, segli so po elektro-estetiki.
Ob kymatikonu, tolkalskih konzolah in instrumentih kot so efektor, kix, vzmetni bobni, pajk, flex tvori aktualni inštrumentarij The Stroj še elektrika in elektronika, ki manipulira s terenskimi posnetki, zvočnimi vzorci in zankami ter vključuje še starejše analogne klaviature, teremin, računalnik in elektronske efekte za manipulacijo zvoka. Lani se je stroju pridružil Stane Špegel, znan kot HouseMouse, in pred štirimi leti zastavljena smer je doživela vrh. S ploščo Metafonik.
Špegel si je z Aldom Ivančićem iz Borghesie in BAST podelil produkcijo desetih izpiljenih kompozicij. Stane šest, Aldo štiri. Mastno podmazan stroj teče brezhibno. Vsaka točka je domišljena. Je film zase. Dramaturški lok nas drži v napetosti. Enkrat je plesno nabrit stampedo, drugič nas prelestno žvižganje teremina odpelje v zasanjani svet, kjer srečamo Ennia Morriconeja v družbi Yello. Zna biti srhljivo, dvigne se tudi tribalni ples. Arhaične zvoki klaviatur se zlijejo s klenim industrialom, ki je srčiko razdelanih kompozicij. Zven plošče je hladen in kovinski. Brez odstopanj, nikoli ne skoči iz zastavljenih koordinat. Od začetka do konca je hladen. Kot kovina. Morda se The Stroj za odtenek preveč držijo prepoznavnih formul sodobne elektronske plesne glasbe (ali pa je to zgolj moj problem). Vesolje discipliniranih mehanskih zvokov in fizičnih ritmov je zabeljeno z elektro-zvočnimi eksihibicijami, ki dolivajo olja na eksperimentalni špirit fizike strojev in kemije ljudi. A zmeraj do začrtane meje. The Stroj nikoli ne sežejo čez maksimum, tudi od minimuma so daleč. Vse je disciplinirano, poravnano in vsak ve, kaj počne. Sprogramirano.
In potovanja je naenkrat konec. Hladno in brez slovesa. Nujno preveriti v živo.
