Živemu človeku se bojda vse zgodi. Tako naj se glasi tiho opravičilo za dejstvo, da pričujoči zapis berete šele zdaj, skoraj mesec dni po dogodku, ki mu je posvečen, po drugi strani pa se živemu človeku na koncu tudi vse napiše. In ker nas je na svetu precej dobrih mož …
Same babe so ena redkih dandanašnjih zasedb, ki žanre definirajo povsem na novo in ki imajo lahko mirno vest tudi glede besedil. Črpajo iz nikoli preplitvega vodnjaka zgodovine popularne glasbe, tako domače kot tuje, veselo nastavljajo zrcalo podalpski/vsesvetovni mentaliteti in se ob tem še dobro zabavajo. Mi pa z njimi.
Na koncertu v klubu Cankarjevega doma, ki se je prebito napolnil, smo slišali prerez samobabje ustvarjalnosti z vseh treh dosedanjih plošč in še kak ocvirek povrhu, jedro nastopa pa je predstavljala vsekakor predstavitev sveže plošče Dobri možje. Ne bomo zdaj o celotni zgodovini benda in kako je do Samih bab sploh prišlo, nekaj o tem smo pisali že v recenziji plošče Dobri možje, pa tudi na njihovi spletni strani je marsikaj zabeleženega. Od leta 2003 so nanizali tri studijske plošče, pa precej gostovali na raznih kompilacijah, med drugim na tistih, ki predstavljajo ugledne prireditve Festival šansona, Imamo dobro glasbo in Rokerji pojejo pesnike. Prav ime tega zadnjega dolgoletnega projekta mariborskega Subkulturnega azila morda najbolje povzema držo in naravo glasbe in besede Samih bab: uglasbena poezija, ki pa ima ostro, angažirano hrbtenico, veliko smisla za dober šov in poetično subtilnost, seveda … s pridihom satirične osti, kot se za omenjeno angažirano hrbtenico tudi spodobi. Tudi na pričujoči premieri nove plošče ni šlo za kakšno jokavo, sentimentalno gledanje na poezijo, pač pa se ta povsem sklada s satirično naravnanostjo zasedbe, k čemer pripomore tudi nekoliko nenavadna inštrumentalna zasedba, ki pa je pesmim pisana na kožo.
Za uvod smo dobili naslovno pesem nove plošče Dobri možje, ki jo je interpretiral prvi gost, dramski igralec Dejan Pevčević. V njegovih najboljših jeffdavisovskih trenutkih se nam je ob kontrabasu Marka Jelovška popolnoma razblinila predstava o slovenski nedolžnosti in dobrohotnem značaju; ker je nato sledila Menartova Polnoletnost, se je zdelo, da je klub že takoj na začetku »izgubil nedolžnost« – pahnjeni smo bili in medias res samobabje zgodbe o mentaliteti, ki je pravzaprav še bolj tragikomična, kot si lahko mislimo … In ko je za Polnoletnostjo prišla še ena pesem z nove plošče, Moj šef (se še kdo spomni Šifrerjeve tozadevne pesmi iz leta 1979?), potem pa Zares krvava pesem in »radijski hit« Zjutraj ptički prav lepo pojo (objavljena na kompilaciji Imamo dobro glasbo), je postalo jasno, čemu scenarij pevskega tria, čemu takšna inštrumentalna zasedba in čemu prav takšna strategija »setliste«. Sestavimo mozaik: Same babe so morda na videz šaljive, a se ne šalijo. Kot se ne šali vsakdan, v katerega se zapičijo. Tudi z uglasbitvijo Fritzeve pesmi Pomlad s »fukom« vred, ki je bil tedaj pred leti, ob izidu, tako škandalozen, pa potem kmalu z nadvse aktualno Kapitalistu kazal tiča, ki je nekakšna programska pesem nove plošče in jo je izvedel Matjaž Ambrož, ki je eno poglavitnih gostujočih pesniških imen novega projekta. Še preden so na oder povabili delček preteklosti, imenovane Dada band, odkoder so izšle Babe, in ki se je na odru pojavila v osebi pevke te zasedbe, Maje Marovt, ki je odpela dve z davnega repertoarja, se je zvrstil venček novega in polpreteklega, vse od Barbare do Frančka FF, naslovne pesmi prejšnje plošče Terezijanska in uglasbitve Menartove In vino veritas, ki velja za pesem iz njegovega poznega obdobja, sprva objavljeno revijalno, nato pa se je znašla tako v miniaturni izdaji njegovih pesmi kot v zadnji zbirki Spomin. Gre za tragikomično resnico o staranju, ki jo je Menart ovil v duhovito napitnico, Same babe pa v še en radijski »hit, ki bi lahko bil«.
Vzdušje v klubu je bilo ves čas na višku, spretna dramaturgija nastopa pa je k temu še izdatno pripomogla; če se je že kdo od poslušalcev počutil utrujenega, ga je od tega zagotovo odvrnila bodisi Menartova etnobluesovska Balada o pivskem bratcu bodisi končni gost Borut Činč, ki je nekakšen »dobri duh« Samih bab in ki je s svojim Hammondom še dodatno začinil že tako blues-rockovsko podstat zasedbe. Poleg izvedbe Fritzeve Balade o vražjem bendu je na tapeto prišla tudi več desetletij stara skladba zasedbe Sedem svetlobnih let, v kateri je svojčas igral Činč. Na festivalu Boom leta 1974 se je skladba Krinko razkrinkaj pojavila prvič (takisto na festivalskem LP-ju skupaj z Domiceljevim Bluesom na deževen dan), za pričujoči nastop pa je dobila nekolikanj osveženo besedilo izpod peresa Vikija Babe, glavnega peresa zasedbe. Po štirih skladbah s Činčem je Dejan Pevčević izvedel še Veselega norca bluz, nakar so sledili bisi, točneje pet izvedb, ki so še enkrat, zaključno, povzele repertoar Samih bab, od Menarta do Dobrih mož.
Babe s svojimi Možmi gostujejo še naprej – na kulturni praznik ste jih lahko ujeli v v mariborskem KGB-ju, 8. marca nastopajo na Ptuju, v MuziKafeju. Ko poslušamo njihove izvedbe in pesnike, ki jih poleg lastnih pesmi izbirajo za nastope in plošče, smo veseli, da obstajajo pesniki in glasbeniki, ki verjamejo, da v poeziji kljub vsemu obstaja še kaj več kot zgolj nekakšna filozofična jamrarija sodobnih pisanj in da je lahko poezija, ki nekaj pove, leta 2014 prav tako aktualna, kot je bila ob nastanku. No, seveda … in da taka poezija nastaja še dandanes, četudi manj medijsko vidno. Morda pa je tako tudi bolj prav. Pa tudi, da se slovensko in onkrajlužno glasbeno izročilo ljudske in popularne glasbe lahko prav učinkovito spajata v interdisciplinarno celoto, ki ima v času instanta in tvitov še vedno tudi zveste poslušalce.
foto: Marko Jelovšek
