Naslov rubrike – Iz zakladnice velikih robnih albumov – terja uvodno pojasnilo. Začelo se je nedolžno, 4. junija 2013, z rednim uvrščanjem izbranih albumov vsak torek na facebookovo stran Nove Muske. Pravzaprav iz neke nuje, ko sem na družabnem omrežju spremljal objave komadov FB-prijateljev Nove Muske. Albumska zakladnica je ogromna. Kolektivni glasbeni spomin je tu, vendar vse bolj prekinjan, natrgan, razdrobljen. Robni albumi pomenijo tudi to, da so prestali zoprn in zahteven preizkus časa in so jih za svoje vzele naslednje generacije glasbenikov, poslušalcev, kritikov, glasbenih zgodovinarjev. Številni med njimi so postali kultni in so za nazaj obveljali za glasbene mejnike, drugi so ostali robni in jih cenijo le majhne poslušalske skupine.
Glasba z njih je zvečine nastajala na glasbenih in komercialnih robovih. Marsikateri album je bil komercialni flop, v svojem času je celo obveljal za zablodo ali glasbeno slepo črevo, četudi je izšel pri močni založbi. Zato pa so ga pograbile naslednje generacije.
Izbor je oseben. Tega ne tajim. Dvomim pa, da je med uvrščenimi albumi kakšen »slab«. Kriteriji za uvrščanje so se izoblikovali sproti. Prvi kriterij je bil manjša razvpitost albuma in izvajalca v času izida. Le redki med njimi so takoj po objavi postali milijonska prodajna uspešnica. To so bila leta, ko so vinilne, tudi kasetne in CD albume vendarle prodajali v tisočih in milijonih primerkov. Drugi kriterij je starost, albumova »patina«. Na seznamu ni albumov, od izida katerih bi preteklo manj kot 15 let. Večina albumov je studijskih, čeprav so med njimi tudi koncertni. Tretji kriterij je glasbena raznovrstnost. Skušam čim manj diskriminirati, zato so tu albumi iz zgodovine rocka, jazza, improviziranih glasb, afriških godb, eksperimentalnih muzik, popularnih godb iz različnih koncev sveta, ki so nas tako ali drugače oplazile. Vseeno prevladujejo tisti iz angloameriškega sveta in sveta rocka. Kratki predstavitveni komentarji k albumu so v glavnem povzeti s FB-strani Nove Muske. Včasih so bili napisani v enem zamahu, drugič z več pozornosti. V oporo so bili naklonjeni in tudi polemični komentarji na FB, ki so mimogrede predlagali kakšen nov album, drugo skupino.
4. junija 2013 je bil prvi album iz zakladnice Marquee Moon benda Television. Z njim smo začeli. Današnjega je zagrešil ameriški kitarist John Fahey. V naslednjih tednih bosta torej v tej rubriki po dva albuma, zadnji in tisti, ki smo ga na FB stran Nove muske že uvrstili.
Na posluh!
John Fahey : The Dance of Death & Other Plantation Favorites (Takoma, 1964)
Johna Faheyja so vstavili v razdelek »ameriškega primitivizma«. V bistvu pa je ta mladi diplomirani antropolog iz predmestnega parka Takoma v Washingtonu, osamljeni, ekscentrični »folki« strgal po bluesovskem in kitarskem izročilu v ZDA. Način igranja bluesovskih mojstrov je prevedel v svoj reduciran, natančen kitarski, inštrumentalni slog. Začel je leta 1959 z danes kultnim albumom Blind Joe Death, ki je bil hkrati njegov psevdonim. Povzel je njegovo zamišljanje in vstavljanje samega sebe v socialno realnost ameriških godb. Kombinacija vsega – avtorske ustvarjalne žilice, oddaljenega pogleda in bližnjih srečanj z bluesmani – je njegov album za lastno majhno založbo Takoma iz leta 1964, kjer je slog izpiljen in dodelan. Naslov albuma izda marsikaj.
Television : Marquee Moon (Elektra, 1977)
Gledanje televizije prepovedano, poslušanje Television obvezno! Tisto, čemur so žanrske zgodovine rocka pripele naziv newyorški punk, je bilo na obzorju že konec leta 1973 ali v začetku 1974. Po newyorškem downtownu, socialno in urbano sesedajočemu prekatu vzhodnega spodnjega Manhattna in nekaj placih, klubskih luknjah so se motali Television, duo Suicide, Patti Smith, prihajali so Ramones in še kdo. Leta 1977, ko je bend Television posnel svoj studijski prvenec, so bili v bendu Tom Verlaine (glas, besedila pesmi, električna kitara), Richard Lloyd (električna kitara, glas), Fred Smith (bas) in Billy Ficca (bobni). Še prej je skozi bend šlo nekaj ljudi, med njimi tudi Richard Hell. Kuriozum: fotografijo za naslovnico albuma je naredil Robert Mapplethorpe. Če obstaja »urbana romantičnost« s sočasno urbano mitologijo, potem so to v prefinjen kitarski omot zavita Verlainova besedila, polna referenc na kraje, ostaline tedanje industrijske velemetropole. Vključno z epopejo, naslovnim komadom Marquee Moon:
»Life in the hive puckered up my night
The kiss of death, the embrace of life
There I stand ‘neath the Marquee Moon
Hesitating«
