Ob stoletnici rojstva Franeta Milčinskega Ježka prihaja med nas drugi del interpretacij njegove vnukinje Nane, ki se zadnja leta vse bolj uveljavlja kot legitimen glas njegovih pesmi za sodobna ušesa. Ježkov opus je izjemno širok in bogat, zato je gradiva za izbiro ogromno, ob premisleku, kaj izbrati za tovrstne projekte, pa se ponuja več možnosti: najboljša je tista tematska, saj Ježkova zapuščina premore kar lepo število tematskih sklopov: od satirčic in domislic na prvo žogo do večplastnih in zahtevnejših satir, kamor sodi zlasti njegova angažirana poezija, do bolj intimnih šansonov, tudi ali zlasti ljubezenskih, pa resna bivanjska lirika in popevke, tudi take za preprosto ljudstvo, kot sta denimo Marička ali Ko boš prišla na Bled.
Nana Milčinski se je že na prvi plošči lotila nekoliko zahtevnejših Ježkovih tem in tudi nekaterih lahkotnejših ali aktualističnih, torej takih, ki so že ob nastanku nagovarjale mlajši del populacije in jih del časa ni načel. Poznavši Ježka je precej takih seveda tudi satir na jezik in nasploh zeitgeist petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Kljub temu nekoliko bolj premišljena tematska usmeritev na novi plošči umanjka in namesto tega dobimo zbirko, ki naslova (po eni od pesmi) nekako niti ne povzema zares, pač pa ponudi prerez trinajstih poglavij iz Ježkove šansonske skrinje z zvočno sliko (lahkotni pop-jazz s pridihom simfonikov in Big banda), ki se dandanes tudi pri nas vedno bolj zlahka proda za šanson, kar seveda samo po sebi ni nič slabega, saj to zagotavlja redna radijska predvajanja, kar je verjetno naposled bil tudi vsaj delno namen izdaje: da se Ježkove pesmi na nekoliko drugačen, sodobnejši način, iz mlajših ust, približa dandanašnjim poslušalcem, po možnosti tudi tistim, ki so slišali za Ježka kot za neke vrste narodno substanco, nekoga, ki je siva eminenca šansona in začetkov »kantavtorstva« pri nas, žal pa jih to samo po sebi ne nagovori. »Tranzicijski generaciji« bodo Ježkove »brelovske« izvirne izvedbe bržčas dolgočasne, prav tako tudi popevkarske izvedbe z orkestri, pa tudi poglobljene kantavtorske različice (denimo) Tomaža Pengova jim bodo redko razburkale kri. Lahko pa jih nagovorijo izvedbe Nane Milčinski, kot lahko nove generacije nekoliko lažje, brez hujšega poslušalskega napora spoznajo Pengovov opus preko sodobnejših in bolj produciranih izvedb Polone Kasal. To je v redu, saj vsak čas zahteva svoje, po drugi plati pa mediji in družba redkokdaj vzpodbudijo nujo po kopanju po koreninah, kot je bilo to značilno v manj hitrih časih. No ja, seveda, določen odsek populacije bo zaradi novih izvedb še vedno kljub temu šel izbrskat izvirnik, ki je zdaj na srečo dosegljiv na modernih nosilcih zvoka; Ježkovo šansonsko diskografsko zapuščino so že pred dobrim desetletjem in več denimo skrbno uredili pri založbi Sanje.
Nana Milčinski je gledališki človek in zato bržčas ni čudno, da s svojo pop-šansonsko usmeritvijo ne razočara, vendar ji včasih morda umanjka za ščepec (ironične) distance, kar se zdi ključno zlasti v pesmih, kot so (Richepinov motiv) E lon lan ler, Party kot za sodn dan, Ljubezen naj gre vedno v cvet ali že stokrat pregreto Ne čakaj na maj. Pri zvočni podobi plošče je, kot rečeno, gostoval tudi simfonični orkester nacionalke, pa Big Band, ki obvlada od jazza do latina, zadevo pa so občasno ovili tudi v nekakšno robbiewilliamsovsko preobleko, kar se je po letu 2001, ko je princ britanskega popa izdal svoje interpretacije slovitega »Rat packa« in zgodbo manj uspešno ponovil lani, izkazalo za zelo uspešno komercialno formulo vsepovsod po svetu. Norah Jones, ki se v tej zgodbi tudi pogosto omenja, čeprav brez orkestrov, se je po drugem albumu oddaljila od všečnega pop-jazziranja in začela bolj intenzivno raziskovati alternativne zvoke, zlasti v podobi americane, ki zadnja leta prav tako pridobiva poslušalce, vendar veliki večini žal še vedno ni jasno, kaj je blues, kaj jazz, kaj country in na kak način se te zvrsti prepletajo. A tole je že digresija.
Treba je zapisati, da je nekaj uglasbitev spet čisto svežih, kar je dobrodošlo, tudi sama pevka je sodelovala (Mala marioneta), med drugimi pa so bili v ekipi Martin Štibernik, Femi Temowo in Anže Langus Petrović. Na plošči je precej vokalnih gostov, omeniti je treba zlasti Klemna Slakonjo, ki sodeluje v pesmi Ljubezen naj gre vedno v cvet.
Ne glede na nekatere zapisane pomisleke gre pošteno priznati, da je drugi del Ježkove zgodbe v izvedbi Nane Milčinski projekt, ki bo Ježkovo ime obdržal v spominu široke populacije tudi v dandanašnjih časih. Za druge, nekoliko manj poslušljive, a za zgodovino (nič manj) ključne plati njegovega dela so na voljo drugi nosilci zvoka in knjižne izdaje. Plošča Od tod do vesolja sicer imenitno ujame duh časa glede na mlajšo sceno, kjer se je v zadnjih letih nabralo nekaj zanimivih imen, od Katje Šulc do že omenjene Kasalove.
