Zgovorna zgodovina umetnosti in življenja

Varuhi zapuščine (The Monuments Men, režija George Clooney, glasba Alexandre Desplat, 2014)

Filmska drama Varuhi zapuščine je posneta po resnični zgodbi o največjem lovu na umetnine in se osredotoča na sedem ne več mladih in že nekoliko zakrnelih muzejskih upraviteljev, umetnikov, arhitektov, kuratorjev in umetnostnih zgodovinarjev, ki so se izpostavili v prvih vrstah fronte druge svetovne vojne, da bi iz rok nacističnih roparjev rešili svetovne umetnine in jih vrnili njihovim pravim lastnikom. Kako – glede na to, da so bile umetnine skrite onkraj sovražnikovih črt – so sploh lahko upali na uspeh? Pa vendar so v tekmi s časom, da zaustavijo uničenje tisoč let kulture in zaščitijo največje dosežke človeštva, Varuhi zapuščine tvegali lastna življenja. Med njimi so Frank Stokes (George Clooney), James Granger (Matt Damon), Richard Campbell (Bill Murray), Walter Garfield (John Goodman), Jean-Claude Clermont (Jean Dujardin), Donald Jeffries (Hugh Bonneville) in Bob Balaban (Preston Savitz) – ter več kot pomembno iznajdljiva Claire Simone (Cate Blanchett).

Med pokradenimi umetninami je bilo več deset tisoč del velikih mojstrov – od Michelangela in DaVincija do Rembrandta in Van Eycka. Ropanje in uničevanje cerkva, muzejev in spomenikov je spodbodlo vodje umetniške srenje v ZDA, da so s podporo predsednika Franklina ustanovili tako imenovano Službo za varovanje in reševanje umetniških in zgodovinskih spomenikov po Evropi, iz katere so izšli Varuhi umetnin. George Clooney, ki se prav s tem filmom vrača na režijski stolček pravi, da njihovo zgodbo pozna malo ljudi. Umetniki, prodajalci umetnin, arhitekti, skratka možje, ki zaradi svojih let niso prišli v poštev, da jih vpokličejo na fronto, so se prostovoljno podali na to pustolovščino. Predvsem zato, ker so se upravičeno bali, da je kulturo resnično možno uničiti. In če bi jim spodletelo, bi to lahko pomenilo pogubo kar šestih milijonov umetniških del. Tega niso nameravali dopustiti. Kakorkoli – glasbeno plat tega filma o velikih umetninah je napisal skladatelj, katerega ime je v svetu filmske glasbe že znano: Alexandre Desplat.

Alexandre Desplat (1941) je filmski skladatelj, katerega partiture smo že poslušali. Ena prejšnjih, odlično izpeljanih, je bila glasba za filmsko uspešnico Kraljev govor (The King’s Speech, Tom Hooper, 2010), kar mu je prineslo tudi eno od oskarjevih nominacij. Do sedaj je bil sicer nominiran že šestkrat, pravkar za film Philomena (Stephen Frears, 2013), njegove nespregledane partiture pa so tudi za film Argo (Ben Affleck, 2012), animirani Čudoviti gospod Fox (Fantastic Mr. Fox, Wes Anderson, 2009), Nenavaden primer Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button, David Fincher, 2008) in za filmsko dramo Kraljica (The Queen, Stephen Frears, 2006). Partitura, ki jo Alexandre Desplat ponuja za film Varuhi zapuščine ima kar 25 delov, kar je precej – vendar so nekateri deli bolj filmski pripomočki, kakor samostojna dela, pa je vsekakor dobro, da ta film preposlušamo vsaj delno selektivno.

Prvi del ima naslov The Roosevelt Mission in je pravzaprav samo kratek, minutni uvod v filmsko zgodbo, sestavljen iz dokaj tipičnega zvoka vojaške trobente, vojaškega bobna in tipične domoljubno-ameriške orkestracije. Sledi Opening Titles, ki pa prinaša osnovno glasbeno temo filma – nekakšno koračnico, posvečeno možem, ki se odpravljajo na tako rekoč nemogočo misijo. Glasba je skoraj poskočna, vendar nekje v svoji sredini tudi dobro premišljena koračnica v stilu Glenna Millerja in njegovega vzpodbudnega zvoka, s katerim je tolažil in kratkočasil ameriške vojake. Alexandre Desplat se je očitno želel približati temu pozitivnemu vojaškemu duhu – in prav je tako. Čeprav imamo v sami skladbi kar nekaj temačnejših trenutkov, je njeno sporočilo nedvoumno – misija mora uspeti. Glasbena zgodba se nadaljuje z Ghent Altarpieces, kjer pa že slonimo na prvih izsledkih kraje umetnin in njihovim transportom v bolj ali manj odročne kraje. Vsekakor gre za umetnine, ki pomenijo človeštvu neprecenljivo bogastvo in ne morejo služiti enemu samemu človeku. Njihovo odtujevanje ni le kaznivo, temveč tudi nemoralno dejanje, a tega se predvsem zaveda vseh sedem mož, ki se odpravlja v to pustolovščino. Ob tem se v vrstah kradljivcev nazdravlja s šampanjcem! Del Champagne je namreč kratka glasbena ironija, saj nemške enote ob uspešni kraji pač nazdravljajo s penino, nazdravljajo zmagoslavju. Nad čem že?

V Basic Training se srečamo z glasbeno-komičnimi elementi, kjer poskušajo po ‘vojaško’ izuriti umetnike, ki se bodo podali iskati umetnine – skoraj tako nemogoče dejanje, kakor iskanje prav teh umetnin. Prvi resnejši del partiture je Normandy, del otožne resnice in pričakovanja. Alexandre Desplat sicer uporablja dokaj tipično orkestracijo, v katere maniri srečujemo podobne filme, vendar gre tukaj za nekakšno obrnjeno akcijo: ostati živ pri iskanju izgubljenih zakladov človeštva – in ne zmagati. Prihod v Deauville je mračna izpeljava osnovnega motiva, vendar nekoliko bolj prosojna in zagonetna. Filmska glasba pač pomaga sliki, ki se ukvarja več ali manj s panoramami bojišč, skrivališč in temne preteklosti norosti vojne. V delu I see you Stahl se prvič srečamo s partituro, ki išče v filmu tisto notranjo poanto med možmi, ki razumejo prave vrednosti umetnin in njihovo željo, da jih vrnejo lastnikom. To je borba za odločitve, saj ne iščejo in ne postavljajo na kocko življenja za domovino, ne za patriotske ideje, temveč v imenu velikih del mojstrov, ki so človeštvu dali neprecenljive kipe, slike, knjige. Tako postane poslanstvo iskanje upanja za vse. Glasbeno zanimiv del je John Wayne, v katerem Alexandre Desplat pokaže na moč orožja, ko pade prva žrtev med umetniki – za kip. Kaj je vredno človeškega življenja v primerjavi z vrednostjo umetnine? Se to da izmeriti?

Tudi del Sniper vsebuje nekaj te vojne groze, ko je puškina cev komunikacijska linija med življenjem in smrtjo, toda kljub vsemu je potrebno vztrajati in verjeti. Ostrostrelec je le eden, toda … Sledi Into Bruges, glasbeni del, s katerim Alexandre Desplat vpelje variacijo osnovne filmske teme, vendar v reorkestrirani podobi. Lahko bi rekli, da se prav tako spreminjajo tudi možje, ki so bili v trenutku odločitve tako daleč od vojne, da niso niti razumeli, da gre na fronti zares. Njihova požrtvovalnost je usmerjena v samo preživetje, toda cena je večja – umetnost mora preživeti človeško norost. Po prvi žrtvi med varuhi beremo njegovo pismo: če ne preživim, upam samo, da bodo preživele umetnine, brez katerih se človeštvo vrne v temne čase. Filmska glasba se temu približa v delu The Letter, skladatelj se pokloni sliki in ji pomaga s klavirskimi toni izluščiti žalostno resnico izgube življenja in postavljanja njegove nove vrednosti. Umre tudi Jean-Claude Clermont, skladatelj Desplat pa se mu pokloni s skladbo Jean-Claude Dies, triminutno elegijo francoskega tipa, posvečeno ideji človeka, ki je ustvarjal novo upanje. Dokaj prelomno delujeta skladbi Siegen Mine in njena dvojčica Hellbronn Mine, saj morajo člani ekipe določiti in odločiti, kako sestopiti z mine, na kateri stoji po nesrečnem naključju eden njihovih mož. Prva se konča dokaj tragično, druga pa vendar uspešno. V skladbi To Altaussee je slišati tone pričakovanja in verjetja v uspešnost misije, saj končno najdejo načrt in pot do očitno največjega skrivališča slik, kipov in ostalih umetnin. Sledi Finale, pompozna koračniška glasbena figura, skoraj tako sunkovita, kakor je bila sama ideja – podati se v iskanje in reševanje nemogočega. Skladatelj se delno opira na glavno temo filma, vendar jo prikaže kot glasbeno bolj sunkovito in odločno – kakor bi želel pokazati, da so se možje, ki so se vrnili s te misije, spremenili. Postali so resnični varuhi človeške preteklosti in so se bili pripravljeni prav zaradi tega prepustiti usodi.

Šele End Titles (Credits) razpre paleto dobre volje in upanja, žvižgajoča melodija pa kar precej spominja na znano Most na reki Kwai (The Bridge on the River Kwai, David Lean, 1957), torej na film, ovenčan s kar sedmimi oskarji – med drugim tudi za filmsko glasbo in napev, ki ga je naredil Malcolm Arnold. Kot nekakšen bonus je tukaj še song z naslovom Have yourself a Merry Christmas v izvedbi Nore Segal. Pesem brez instrumentalne spremljave, posneta izredno emocionalno in sporočilno, prešije filmsko sliko s spominom na idejo, ali je življenje lahko ujeto v lepoto ene same noči, pa čeprav je to božična noč nekje daleč na fronti. Toda kaj je božič? Je to novo upanje, nova luč, nov začetek?

Morda vse to – vendar je včasih pomembno tudi pogledati človeka, bližnjega, in mu priznati, da je njegova bližina tista umetnost življenja, s katero se lahko napajajo vse sanje človeštva. In te je nemogoče ujeti v nežive umetnine, v slike, kipe, knjige, glasbo, filme.

Morda je prav to tisto, kar morajo znati varuhi najbolj varovati.