Mitja Reichenberg

Zasuta in upepeljena ljubezen

Pompeji (Pompeii, režija Paul W. S. Anderson, glasba Clinton Shorter, 2014)

 

 

Zgodba se odvija leta 79 po našem štetju – pripoveduje pa o junaštvu nekdanjega sužnja Mila (Kit Harington), ki je postal nepremagljiv gladiator in ki se znajde v tekmi s časom, da reši svojo ljubezen Cassio (Emily Browning), prelepo hčerko bogatega trgovca. Ker je mladenka že obljubljena podkupljivemu in vplivnemu senatorju, se zdi vsako upanje izgubljeno, toda sile narave na novo zavrtijo kolo usode. Ob izbruhu ognjenika si mora Milo izboriti pot na svobodo in rešiti svojo ljubezen, toda v kaosu apokalipse smrt preži na vsakem koraku. In vsekakor na koncu dobi vse, kar hoče.

Starodavno rimljansko mesto, pokopano pod pepelom Vezuva, je znova oživelo v vsem sijaju s pomočjo režiserja Paula W. S. Andersona, mojstra akcij Nevidno zlo (Resident Evil, 2002) in Dirka smrti (Death Race, 2008) – in pod glasbeno taktirko filmskega skladatelja Clintona Shorterja (1971), ki je dobil leta 2010 filmsko-glasbeno nagrado za svoj prispevek v filmu Okrožje 9 (District 9, Neill Blomkamp, 2009) in bil od IFMCA (International Film Music Critics Association) imenovan za najbolj obetavnega filmskega skladatelja. Kakorkoli – ob originalni partituri slišimo še skladbe Josepha LoDuce (House of Delights, Masquerade in Going Off), kar so dejansko skladbe iz nadvse uspešne TV mini-serije Spartak – bogovi arene (Spartacus: Gods of the Arena, Steven S. DeKnight, 2009–2011). Če bi hoteli biti manj prizanesljivi, bi lahko zapisali, da prav te skladbe, ki jih je naredil LoDuca, dajejo filmu Pompeji tisti pravo arhaično, zgodovinsko noto. Clinton Shorter je napisal šestnajst delov partiture, ki jih je kljub vsemu ob filmu dobro poslušati, saj prinašajo kar precej zanimivega glasbenega materiala, res pa je tudi, da nič prav veliko novega.

Izhodiščna tema, torej main title z naslovom Pompeii, je skoraj povsem pričakovana glasba, ki se spogleduje z zvokom velike Carmine Burane mojstra Carla Orffa; sploh, če se dobro spomnimo njenega začetnega triumfalnega zvoka: O Fortuna. Temen orkestrski zvok, položeni akordi in sunkoviti zborovski zvok nas postavijo v oddaljeno zgodovino tragičnega dogodka. Davnina se pred našimi očmi zazdi ponovno živa. Skrivnostno obarvana, polna zanimivega vokala, je skladba Slaughter, zakol – umaknjena kompozicija, ki spregovori o temni plati človekove zgodovine – saj je zgodovinar Jacques Le Goff vedno poudarjal, da je dejanska zgodovina civilizacije le zgodovina umorov, pobojev, klanja in verske nestrpnosti. Tudi, če imamo prav, Vezuv ni vedel za te reči. Tega leta, ko je pokopal Pompeje, je pokopal tudi Herkulanum, vendar z bistveno manj lave. Nad Pompeje se je steklo okoli 30 metrov, nad Herkulanum pa ‘le’ 5 metrov lavinega prahu. Vendar dovolj za katastrofo. Skladba Home se začne epsko, kakor bi se želel Clinton Shorter pokloniti ideji vrnitve tja, kjer razumemo svoj dom kot zatočišče. A ker ga ni več, ker je pokopan nekje daleč v ognju in pepelu, je lahko le spomin. Temu sledi brezskrbna Streets of Pompeii, v osnovi igriva kompozicija, napolnjena s prešernimi zvoki vsakdana, nevednosti in pričakovanja. Tako tudi ljudje tega dne niso vedeli, da se za njih končuje. Skladatelj se le s kadenco dotakne pogleda na vulkan, na usodo tedanjega časa. Skladba Revenge se opira na čustveno moč zvoka, na močno ritmizacijo, ki smo jo že začutili v osnovni temi. Lahko bi rekli, da se komponist zanaša predvsem na epske razsežnosti slike, saj ne ponudi filmu prav velike glasbene teme niti glasbene zgradbe, ki bi lahko stala zase. Moč filmske kompozicije je resda v samem filmu, toda moč filmske glasbe izhaja vendar iz njene prepričljive samobitnosti, iz njene moči lastne pripovedi, s katero pritegne filmskega gledalca do te mere, da postane tudi filmski poslušalec. Prav v tem duhu je narejena tudi skladba Enslaved, hvalnica trenutku, ko Milo odvrže bremena suženjstva, bremena gladiatorstva, in postane svoboden človek – karkoli je to že v tedanjem času pomenilo. Skladba je droben sprehod med umaknjenim ženskim vokalom na samem začetku in nekakšno daljšo kadenco z ritmičnimi elementi samega začetka filma.

My People Were Horsmen in skladba My Name is Milo, sta nekoliko daljši kompoziciji, ki pa prinašata v film predvsem filmski čas. Prva je precej rapsodična, z usodnimi poudarki napolnjena skladba, v kateri sicer ne najdemo bistveno novega materiala, ki bi bil lahko filmsko drugačen, vendar se smiselno nadaljuje v naslednjo kompozicijo, kjer pa ima Milo glavno vlogo. Obe skladbi skupaj sta nekakšno jedro, okoli katerega je Clinton Shorter spletel svojo glasbeno zgodbo. Godalne sekcije se vedno znova zarinejo v trobilne ritmizacije, tako da pridobivamo na sunkovitosti in širini filmske slike. Kar pa je do sem pogrešano, je nekakšen komorni duh, natančnost majhnih, a pomembnih glasbenih idej, s katerimi bi bilo dobro plesti medosebne odnose, ki jih pa slika in zgodba ponujata. Tu je glasbeno skoraj neizrazit lik Aurelie (Carrie-Anne Moss) in Atticusa (Adewale Akinnuoye-Agbaje), da ne govorimo o Ariadni (Jessica Lucas), ki pa bi sploh potrebovala dodatni material. Škoda, ker se nekateri liki tudi v filmu izgubijo v množici vročih saj vulkana, vendar bi vsaj Clinton Shorter lahko naredil nekaj za njihovo večdimenzionalnost. Prav tako se v filmu izgubi sicer igralsko dobro narejen Corvus (Kiefer Sutherland), a to ni več skladateljev problem.

Kompozicija Celtic Rebellion nam odpira znane glasbene poglede in posluhe, saj še vsi pomnimo širokopoteznost epskih spektaklov, kot je bil na primer Ben Hur (1959, William Wyler), kjer je glasbo naredil Miklós Rózsa in z njo zaslovel tako rekoč preko noči. Zbor, ki ga Clinton Shorter uvede prav v tem delu, je smiselno postavljen, toda njegova glasbena vloga je vendar samo podvajanje tega, kar nam tako ali tako že filmska slika in zgodba (upora) ponujata. Ta več kot šest minut trajajoča partitura se v svojem jedru ponavlja, čeprav daje vtis, da nenehno pripoveduje neko grobo zgodbo. A tudi to je po nekaj minutah lahko že razumljeno in preslišano. Del The Mountain je drzen in močen, kakor ga pač zgodba narekuje in pričakuje. Z njim v korak gre To the Harbour, saj obe skladbi spregovorita neposredno skupaj s sliko prav v trenutkih katastrofe in iskanja rešitve. Temu sledi The End of the World, kar pa da možnost uporabe osnovne teme (Pompeii) in njene razdelave. Harmonske sekvence se kot nekakšno stebrišče postavljajo naokoli in obkrožijo oddaljen ženski vokal, v katerega nas ujamejo slike velikega platna, slike pokopanih Pompejev. Kar je morda ponovno nepreslišano: prav tukaj se precej spogleduje s partituro, ki jo je pred časom naredil Hans Zimmer na podobno tematiko. V mislih imamo film Gladiator (Ridley Scott, 2000), glas pa je primaknila Lisa Gerrard.

Tako se tudi Away from you ukvarja večinoma s sliko in postavlja nekakšen most med gledanjem in poslušanjem, kar pa je na trenutke lahko tudi nepotrebno, saj se da kar dobro razumeti, v čem je poanta filmske podobe nekega trenutka. V tem je režiser kar precej neposreden in čisto nič metaforičen. Gre vsekakor za tipičen izdelek, pričakovan filmski format spektakularne katastrofe, kar pa Clinton Shorter samo še poudarja – v skladbi My Gods pa se celo simpatično spogleduje z orkestracijo in melodiko, ki smo jo slišali v vseh delih filmov Gospodarja prstanov in Hobita, ki sta nastala pod režiserskim očesom Petra Jacksona in glasbeno taktirko Howarda Shorea. Tako sledi še I Won’t Leave You, melodramatični intermezzo, s katerim pademo v idejo konca filma Titanik (Titanic, James Cameron, 1997), kjer pa je že James Horner povedal vse, ko je naredil skladbo My Heart Will Go On in jo je dahnila Céline Dion. No, še Praying for Help – pa smo pri koncu tega glasbenega popotovanja po kar precej glasnem filmu. Partitura se zaokroža z nekoliko liričnimi prizvoki, kar pa se imamo zahvaliti ponovno zborovskemu partu, saj prispeva občutek prisotnosti. Ko pa zamižimo, pa smo ponovno nekje v (starih) partiturah Waxmana, Shorea, Zimmerja, Hornerja in njim podobnim velikim zvokom spektakularnih katastrof.