The Pop Group : Y (Radar, 1979)
Funkovci iz Bristola na angleškem zahodu, mestu z močno karibsko manjšino, ki je tja prihajala že v petdesetih letih. To se je pri godbi belih fantov iz predmestne četrti poznalo. Kot mulci so zahajali v črnske klube, kot obsedeni poslušali funk, blues in se predajali basovskemu pulzu reggaeja.
Prvi udarni val angleškega punka je bil že mimo, ko so aprila 1977 Mark Stewart (glas, pesmi), Simon Underwood (bas), Bruce Smith (bobni), Jon Waddington (kitara) in Gareth Sager (kitara, klaviature) ustanovili The Pop Group. Bend zgovornega imena je punkovsko srditost razumel po svoje in na široko odprl duri neobičajnemu psihedeličnemu eskperimentu, avantgardnim godbam, freejazz saksofonskim pasažam, razgibani ritmični podlagi, ki je ni sram strgati niti po discu. Če je na drugi strani Atlantika bilo kaj podobno glasbi tega pop ansambla, je bil to histerični funk daljnega sopotnika in vzornika iz newyorškega »no wave« downtowna, Jamesa Chanca in benda Contortions.
Vse skupaj je na snemanju skupine zabelil inovativni črnski producent duba in soulovskega »lovers rocka«, Dennis Bovell. Komad s prve singlice »She is Beyond Good and Evil« tudi otvarja album Y, izdan leta 1979. Mark Stewart, ta nemirni politični fant nenavadnih glasovnih izbruhov, polnih trpinčenja, je Pop Group videl v liniji politično angažiranih avantgardnih umetnikov. Rock konvencije so obrnili na glavo in ustvarili histerično kreativno zmedo, ki je spreobračala klubsko publiko. Britanski glasbeni tisk jih je sprejel z mešanimi občutki: »Pogumen neuspeh, vznemirljivo, ampak razkačeno«, »Napeto in moteče«, so presojali. Ob singlici »We Are All Prostitutes« (za Rough Trade) pa je kritik Chris Bohn v Melody Makerju pripisal: »Borijo se proti nečemu, česar se pravzaprav ne da zlomiti. Ustvarili so svojo publiko in nastopajo s popolno individualnostjo.«
Eden tistih vplivnih angleških bendov, katerega člani so po razpadu leta 1980 ustanavljali vplivne alterplesne bende z dolgimi tipalkami, kot so Mark Stewart & The Maffia, Pigbag in Rip, Rig and Panic (z mlado Neneh Cherry).
Peter Brötzmann Octet : Machine Gun (Free Music Production, 1968)
Album, ki je prelomna točka pri izgrajevanju avtonomnega evropskega svobodnega muziciranja. Machine Gun je free jazz klasika, silovit izbruh, primerljiv le z ekspresivnostjo Alberta Aylerja v ZDA.
Leta 2013 je nemški pihalec Peter Brötzmann ponovno obiskal Ljubljano in bil osrednje ime jazz festivala v Ljubljani. Tedaj je razlagal:
»Nove vrste glasbe, ki smo jo razvijali sredi šestdesetih let, se ne da izvzeti iz posebnih političnih razmer v zahodni Evropi in ZDA. Vse, kar umetniškega počneš, je nekako odraz širšega družbenega polja. Glasba se je razvijala zato, ker smo glasbeniki iz nekaj zahodnoevropskih evropskih držav gojili občutje solidarnosti. Hoteli smo spremeniti svet, v katerem živimo. Zdaj vemo, da je bila to iluzija, kar sem na srečo spoznal precej hitro.«
Peter Brötzmann je letnik 1941, odraščal je v povojni Nemčiji. Tako kot njegov glasbeni tovariš, pokojni basist Peter Kowald, je bil doma iz Wuppertala v Severnem Porenju – Vestfaliji, ki je bil eno središč nemške jazzovske avantgarde in napredne umetnosti. Slikar in grafični oblikovalec in glasbeni samouk, svobodnjak v godbah, pihalec silovitega, razkošnega osebnega tona z neizbrisno avtoriteto in veliko odgovornostjo do soigralcev je širil polje glasbenosti in družbenega v njej.
Nova izrazna moč glasbenikov iz zahodne Nemčije, Anglije, Nizozemske in Švedske je bila konec šestdesetih let tolikšna, da so nekateri jazzovski zgodovinarji in kritiki celo uporabili obteženo besedo, ki je bila zaradi političnega in kulturnega boja ameriških črncev prihranjena le zanje – emancipacija. Evropski glasbeniki naj bi se končno osvobodili spon dolgoletnega posnemanja ameriških, pretežno črnskih vzorov v jazzovski umetnosti, in dejansko svetu jazza in improvizacije končno pristavili nekaj svojega, izvirnega.
Machine Gun je oktet snemal za berlinsko založbo Free Music Production, eno ključnih založb novega jazza in improviziranih godb. Trije pihalci za uho sprva zvenijo kot sonični teroristi, ki bljuvajo žveplo, toda v igri je čist namen in nadzor poteka igre.
V bendu so muzicirali: Peter Brötzmann, Willem Breuker in Evan Parker (saksofoni), Fred Van Hove (klavir), Buschi Niebergall in Peter Kowald (kontrabas), Han Bennink in Sven Ake Johansson (bobni). Bilo je tistega maja 1968. (Prečiščeni posnetek s CD-ja vsebuje tudi neizdane posnetke.)
