Mitja Reichenberg
Po poslušanju oskarjev 2014
Po najdaljši filmski noči je tudi letos vse jasno – zlate kipce so prejeli večinoma tisti, ki so si jih zaslužili. Nekaj je bilo tudi takšnih, ki so bili od sile presenečeni, ampak to je prav gotovo del tega super spektakla, s katerim se vsako leto poosebi vsa hollywoodska filmska smetana. Toda show, ki pomeni v tem poslu nekako velik del uspeha, se pač mora nadaljevati in nadaljevati. Ker pa nas najbolj zanima tista plat filmskih zgodb, ki se lahko sliši, je prav, da o tem spregovorimo in pogledamo, kakor je bilo tokrat. Poslušajmo tiste filmske prispevke, ki so pritegnili pozornost komisije in jih temu primerno tudi nagradili.
Kar se filmskega zvoka in glasbe tiče, imajo pri oskarjih kar nekaj nagrad, s katerimi opozorijo na to, da se filmi tudi poslušajo. Gre za montažo zvoka (sound editing), mešanje zvoka (sound mixing), originalno pesem (original song) in seveda originalno partituro (original score).
Sound editing – zvočna montaža / nominacije so bile precej izenačene, lahko bi rekli celo, da med filmi ni bilo večjega odstopanja. Jasno, saj gre za več kot odlične izdelke, ki vložijo veliko denarja in truda v avdio design, kar je pravzaprav v nasprotju s slovensko filmsko industrijo. To se sicer na koncu pozna na skupnem znesku odhodkov, vendar je montaža zvoka enako pomembna, kakor montaža slike. Ko bodo filmarji na tej strani Alp to razumeli, bo tudi marsikaj boljše. Nominiranci so bili: Vse je izgubljeno (All is Lost, Steve Boeddeker in Richard Hymns), nato Kapitan Phillips (Captain Phillips, Oliver Tarney), Hobit: Smaugova pušča (The Hobbit: The Desolation of Smaug, Brent Burge in Chris Ward), Edini preživeli (Lone Survivor, Walie Stateman) in Gravitacija (Gravitiy, Glenn Freemantle). Nagrado za najboljšo zvočno montažo je prejel film Gravitacija, kar sicer ni bilo veliko presenečenje. Med ostalimi nominiranci je morda izstopal le še film Vse je izgubljeno, saj je ponudil mnogo (odličnega) praznega prostora, ki pa je moral biti natančno montiran in oblikovan – za razliko od tokratnega Hobita, v katerem je predvsem veliko trušča.
Sound mixing – mešanje zvoka / tudi tukaj lahko govorimo o precej ozkem grlu za razlikovanje med filmi, čepraj je bilo skoraj jasno (ko je bila podeljena montaža), kam je komisija usmerila svoja ušesa. Proces mešanja zvoka je zahtevno opravilo in mnogi filmski studii dajo to opraviti v specializirane avdio-studie, v katerih to počnejo kar nekaj časa. Pomembno je vzpostaviti razmerja med vsemi zvočnimi elementi – tako med zvočnimi učinki, dialogi/govorom, filmskimi zvočnimi plani, zvočnimi krajinami (soundscape) in nenazadnje glasbo. . Nominiranci so bili: Kapitan Phillips (Captain Phillips, Chris Burdon, Mark Taylor, Mike Prestwood Smith in Chris Munro), Hobit: Smaugova pušča (The Hobbit: The Desolation of Smaug, Christopher Boyes, Michael Hedges, Michael Semanick in Tony Johnson), Llewyn Davis (Inside Llewyn Davis, Skip Livesay, Greg Orloff in Peter F. Kurland), Edini preživeli (Lone Surviver, Andy Koyama, Beau Bordens in David Brownlow) in Gravitacija (Gravitiy, Spip Lievsaj, Niv Adiri, Christopher Bernstead in Crhis Munro). Že na prvi pogled se lahko vidi, da se nekatera imena pač ponavljajo, saj se ve, kdo je v tem poslu pač dober, odličen in najboljši. Oskarja je prejel film Gravitacija, ponovno nekako pričakovano, saj je zvok v tem filmu resnično nekaj svežega, urejenega, odličnega in premišljenega. Še najbližje mu je bil film Kapitan Phillips, saj je domišljen v vseh zvočnih parametrih in lahko bi rekli, da je imel nekako še najboljša filmska razmerja med vsem, kar je treba slišati.
Original song – originalna pesem / to je nagrada, ki za seboj največkrat potegne kakšne strašno uspešne videospote, ki se sprehodijo med ustvarjalci glasbe, glasbeniki in filmskimi klipi, s katerimi delajo potem reklamo tudi samemu filmu. V dirki za te zlate kipce so bili tokrat pesem Happy iz filma Jaz, baraba 2 (Despicable Me 2, glasba in besedilo Pharrell Williams), potem The Moon Song iz filma Ona (Her, glasba Karen O., besedilo Karen O. in Spike Jonze), pa pesem Ordinary Love iz filma Mandela: dolga pot do miru (Mandela: long walk to Freedom, glasba Paul Hewson, Dave Evans, Adam Clayton in Larry Mullen, besedilo Paul Hewson) ter vsekakor zmagovalna Let It Go iz animiranega filma Ledeno kraljestvo (Frozen, glasba in besedilo Kristen Anderson-Lopez in Robert Lopez). Pesem je več kot dobra, videospot pa je že postal eden bolj gledanih na internetu; da ne omenjamo gledanosti samega filma, ki je od podelitve dalje poskočila za več kot 30 odstotkov.
Original score – originalna partitura / to je najbolj prestižna nagrada, ki gre vsako leto filmskemu skladatelju, ki naredi najboljšo partituro za film. Za tega prestižnega oskarja so se potegovali resnično dobri komponisti in filmi – Kradljivka knjig (The Book Thief, glasba John Williams), Ona (Her, glasba William Butler in Owen Pallett),Philomena (glasba Alexandre Desplat), Reševanje gospoda Banksa (Saving Mr. Banks, glasba Thomas Newman) in nenazadnje Gravitacija (Gravity, glasba Steve Price). Komentirajmo: John Williams je ponudil svoj več kot odličen ‘klasičen’ slog filmske partiture, ki je odlično izpolnila svojo nalogo, vendar, očitno, komisije ni prepričala. Butler in Pallett sta naredila simpatično glasbeno podobo, ki pa je bila vse preveč neizrazita in morda premalo domišljena – sploh, kar se tiče tistega emotivnega dela filma. Newman se je podal na zavzeto misijo, vendar je ostal nekako ‘zunaj’ filmskih podob, kakor bi ne bilo filmsko platno pripeto na glasbo in kakor bi glasba ne bila del filmskih junakov (še posebej W. Disneya) in same pripovedi. Desplat je naredil odlično partituro, ki pa funkcionira nekako še najboljše sama zase, v filmu pa postane vzporedni element, s katerim sicer zadovoljuje, vendar ne v tistem presežnem smislu. Tako je ostal Price, ki pa je presenetil s svojim minimalizmom in odlično izbiro glasbenih elementov, s katerimi je smiselno izpopolnil praznino kozmosa in nas zvočno usmerjal v upanje, da je gravitacija še možna.
Tako je film Gravitacija očitno izdelek, pri katerem je pomembno tudi to, da se dobro posluša in sliši, saj je pobral cel kup kipcev: kar tri velike zvočno-glasbene oskarje, kar v filmski zgodovini sploh ni tako pogosto, režiser Alfonso Cuarón je prejel oskarja za najboljšo režijo, oskarja je prejel še Emmanuel Lubezki za najboljšo kinematografijo, par Alfonso Cuarón in Mark Sanger za filmsko montažo, nato pa še Tim Webber, Chris Lawrence, David Shirk in Neil Corbould za vizualne učinke; medtem, ko je že omenjeni animirani film Ledeno kraljestvo prejel oskarja za najboljšo animacijo. Kot najboljši film pa je bila nagrajena drama 12 let suženj (12 Years a Slave, Steve McQueen), kar je bilo tudi nadvse pričakovano: že zaradi temne plati zgodovine, ki jo ima Amerika in zaradi odpustkov, katere (si) mora prav zaradi tega venomer deliti.
