Tom Waits : Swordfishtrombones (Island, 1983)
Veliki pok Toma Waitsa. Kakor se je izkazalo, je bil album Swordfishtrombones iz leta 1983 prvi del triologije, ki je obsegala bolj znana Rain Dogs (1985) in Franks Wild Years (1987). Toda led je zares prebil ta album, ki je pomenil velik zasuk v Waitsovi glasbeni usmeritvi.
Brundač iz Kalifornije je v sedemdesetih letih na odrih nočnih klubov, ploščah in v medijih zgradil in negoval persono beatnika, ki je blodil po poti Jacka Kerouaca, boema in pijanca z raskavim glasom. Najbolj (ne)udobno se je počutil v razgrinjanju osebnih pripovedi o pripetljajih zavoženca (samoironično tarna nad usodo, ki mu namenja toplo pivo in hladne ženske), poje in pripoveduje temačne balade ob jazzovski in bluesovski spremljavi. Daleč od tega, da bi bilo slabo, kult samosvojega avtorja na majavih nogah, ki se zna tako predstavljati navzven, se ga je zgodaj prijel.
Toda Swordfishtrombones, prvi album za založbo Island, je zares izjemen glasbeni in pesemski obrat. Stare sledi so sofisticirano prekrite, v ospredju pa je bolj raziskujoča in fantazijska plat glasbenika/pesnika idiosinkratičnega sloga. Pravijo, ne neosnovano, da je obrat zakrivil začetek daljšega Waitsovega sodelovanja s Francisom Fordom Coppolo. Navsezadnje je leta 1982 na snemanju filma One From The Heart (za avtorski komad je bil nominiran za oskarja) spoznal svojo bodočo ženo, scenaristko Kathleen Brennan, ki je z njim napisala ogromno novih pesmi in ga med drugim tudi podrobneje seznanila z glasbo Captaina Beefhearta.
Swordfishtrombones je glasbeno zares drugačen, avanturističen, glasbeno in zvočno odprt. V njem so trčili in zagodli skupaj Waitsova naklonjenost glasbenim eksperimenom in izdelovanju glasbil/zvočil v maniri ameriškega avantgardista Harryja Partcha, tu je zagonetna pripovednost Kurta Weilla, razširjen inštrumentarij in forme, ki zajemajo iz kabareja, latinskoameriških slogov, starejših popularnih in ljudskih zvrsti. Komadi so fine, udarne miniature, v katerih se napol fantazijski svet meša z usodami likov iz ameriškega vsakdanjega življenja. Na plošči že igra kontrabasist Greg Cohen (pozneje član Zornove Masade), drugi basist je Larry Taylor, rezko skopi kitarist Fred Tackett tudi naznanja prihod Marca Ribota na Rain Dogs, če omenimo nekatere sodelujoče glasbenike. Skupaj zažveglajo marimba, množica drugih tolkal, orgle, dude, pozavne, banjo. To je album, ki je ob pravem času popolni anahronizem, star in nov obenem.
Ganelin Trio : Con anima (Melodija, 1977)
Z dušo za železno zaveso. Predstavljamo album, ki je absolutna esenca nove muzike in jazza konca sedemdesetih let. Zunaj zahodnih svetovnih centrov igra Bend. V triu, ki ga je po imenu vodil klasično izšolani skladatelj in pianist Vjačeslav (Slava) Ganelin, sta bila glasbeno enakovredna člana bobnar/tolkalec Vladimir Tarasov in pihalec Vladimir Čekasin.
Con anima je studijski prvenec tria za sovjetsko državno založbo Melodija iz leta 1977. Album je trio posnel leta 1976 v jazzovsko živahni, po malem disidentski Vilni, na litovskem zahodnem robu sovjetske države. Ganelin, sicer doma iz okolice Moskve, je prvi trio v Vilni ustanovil že med študijem glasbe leta 1968 skupaj s Tarasovim, ki je prihajal iz Arhangelska. Ko je dvojec leta 1971 med gostovanjem v uralskem Sverdlovsku spoznal čudaškega saksofonista Vladimirja Čekasina, ki je igral kot Coltrane, se je začelo. Naslov Con anima je izkaz Ganelinove glasbene formacije, hkrati pa tudi zvite taktike poimenovanja kompozicij in vseh naslednjih albumov tria z ustaljenimi italijanskimi glasbenimi termini za izvedbo, ki so pred cenzorskimi škarjami skrivali odprto naravo glasbe. Litovske pripone k imenom glasbenikov na albumu s suprematističnim trikotnikom – Ganelinas, Tarasovas, Čekasinas – so bile umislek aparatčikov državne založbe.
Z izdajami plošč ni šlo gladko. Generalni direktor Melodije, tovariš Šabanov, je na posebni seji umetniškega odbora založbe, ki je odločala o usodi izdaje njihovega drugega albuma Concerto grosso (posnetki so iz leta 1978), kljub večinskemu navdušenju nad predvajano glasbo, v smehu vzkliknil: »Mar moramo biti vedno v vsem pred zahodom, celo z avantgardno glasbo, ki je ljudstvo ne potrebuje”. Član komisije, skladatelj Ešpaj, ki je poznal Ganelinove opere in komorna dela, je namreč pred tem godbo ljubeče imenoval “glasba prihodnosti”. Drugi album Concerto grosso je tako pri Melodiji izšel šele 1980, Poi segue 1982, Semplice leta 1984. Tedaj je bil trio ob filmih Andreja Tarkovskega in gledališča Taganka Jurija Ljubimova že sovjetski umetnostni izvozni artikel, znamenje svežine in visoke kakovosti v primerjavi z večino sovjetske državne umetnosti. Uradni sovjetski glasbeniki so jih imeli za čudake in klovne.
Svetla godba Ganelin tria, ki jo je na zahod prek novojazzovske založbe Leo Records tihotapil in lansiral ruski emigrant Leonid Feigin, je bila za vse na zahodu mali kulturni šok, lekcija iz neobremenjenosti s slogovnimi vrtički, vitalna, duhovita in resnobna, kompozicijsko pregnana, sproti izjemno igrana in nadgrajevana. Ko je trio, vsi trije so igrali na številne inštrumente, začel nastopati na zahodu, vedno v spremstvu agentov KGB, je izbirčna in nejeverna zahodna jazzovska kritika zijala od začudenja. Na vprašanje novinarja sovjetske underground jazzovske revije Korus, Efima Barbana, kaj igrajo, je Ganelin leta 1979 odgovoril, da igrajo muzijo, po analogiji s “fuzijo”. V Ljubljani je legendarni trio nastopil v napol polni srednji dvorani Cankarjevega doma jeseni 1984 in očaral z originalno glasbo. To so že bila leta, ko se člani niso več dobro razumeli, razen na odru. Vsekakor so medsebojni razdor dobro skrivali. V kratkem, prijateljskem intervuju po koncertu, angleško je govoril in prevajal Tarasov, mi je Slava Ganelin izdal, da je velik privrženec The Art Ensemble of Chicago. Člani sovjetskega ansambla so bili precej dobro seznanjeni z novimi tokovi na zahodu.
Vse uradne sovjetske izdaje tria in drugi posnetki, ki jih je na zahodu izdal Leo Feigin, izdajajo izjemnost benda. Bil je vedno »isti« in drugačen, takoj razpoznaven, vznemirljiv, humoren in smrtno resen, zavezan temu, čemur je Ganelin pravil »obdelava kompozicije«. Skladbe so največkrat narejene v formi suite, a v toku muziciranja predrugačene in šele takrat zares realizirane. In ta glasba je bila polna duha, nikoli ni bila disidentsko patetična, kar so ji radi pripisovali »odkritelji« na zahodu, svoje polje glasbene svobode je gradila drugače.
Vladimir Čekasin je povzel: »Sposojamo si elemente iz jazza, komorne glasbe, ljudskih godb in drugih zvrsti. Včasih pri ustvarjanju zanimivih, svežih in še neslišanih kombinacij rabimo ‘naivne’ otročje trike. Otroci to počnejo najbolje.«
Ganelin trio je treba »slušati«. Brez njega so glasbene enciklopedije nepopolne, fonoteke pa siromašne.
