Mitja Reichenberg

300 po 300

300: Vzpon imperija (300: Rise of an Empire, Noam Murro, glasba JXL aka Tom Holkenborg)

Uspešnica 300 (Zack Snyder, 2006), ki je nastala na podlagi stripov Franka Millerja in je gledalce navduševala z upodobitvijo špartanskega kralja Leonida in njegovih 300 soborcev v boju proti obsežni perzijski vojski, je postavila nova merila žanra. Glasbo je tedaj napisal Tyler Bates in dal filmu potrebno dvo-barvno zvočno podobo. Ta njegov svetlo-temno glasbeni pristop, se je nekako zasidral v epopejo 300, pa naj gre za nadaljevanje ali pa tudi ne. Sedanji film 300: Vzpon imperija je novo poglavje epske sage z novimi liki, ki akcijo popelje na novo bojno polje – na morsko gladino. V zgodbi se Temistokles (Sullivan Stapleton) spopade z nepregledno obsežnimi vdirajočimi perzijskimi silami, ki jim poveljuje nekdanji smrtnik in zdaj bog Kserks in jih vodi maščevalni poveljnica perzijske mornarice Artemizija (Eva Green). Temistokles zaveda, da lahko premočno perzijsko vojsko premaga le, če v enotno četo združi celotno Grčijo, zato svoje može popelje v napad, ki bo spremenil potek vojne. Oba, Stapleton in Green, sta bila že dejavna v filmu 300 in ju tako seveda lahko prepoznamo. Noam Murro je režiral po scenariju, ki sta ga po stripu Xerxes (vsekakor Frank Miller) naredila Zack Snyder (režiser osnovnega 300) in Kurt Johnstad. Kar pa je za nas pomembno, pa je dejstvo, da je tokrat glasbo prispeval Junkie XL (znan tudi kot JXL), Nizozemec, s pravim imenom Tom Holkenborg (1967). Poslušajmo njegovo partituro, ki ima tokrat šestnajst delov.

Zagotovo ni treba posebej poudarjati, da je prvi del tudi najdaljši – ima skoraj 10 minut in zaseda kar precejšen del filma. Slišimo jo nekajkrat, skoraj nikoli pa v celoti, kar pomeni, da daje filmu nekakšno ‘osnovno’ noto. Gre sicer za pričakovano glasbo, za nekako predvidljivo zvočno dramaturgijo, ki se poigrava s kar stereotipnim in šablonskim materialom, med katerega sodi tudi vokal. Orkestracija je gosta, temna in globoka, z njo pa se tudi začne zgodovina, saj ima naslov History of Artemisia. Tudi piščal je znano glasbilo podobnih zvočnih krajin, ob tem pa JXL vsekakor poudarja svojo ljubezen do izrazitih ritmičnih struktur. Naslednja kompozicija je Marathon, stroj v stilu DJ dirke, kar pa brez dvoma ustreza tako sliki, kakor tudi filmu. Eksplozija glasbenega adrenalina nas v štirih minutah resnično spravi na obrate dolgometražnega teka. Sledi skladba From Man to God King, kontemplacija in vase zaprta partitura, ki temelji več ali manj na zvočnih barvah in vzdušju, nekoliko manj pa na zahtevnejših glasbenih (da ne rečemo kompozicijskih) načelih. Verjamemo, da je JXL sledil predvsem ideji zvočne podobe filma, njegov prispevek pa je v tem pogledu smiselno oblikovanje zvočne podobe. A prav takšni spektakli potrebujejo največkrat nekakšno glasbeno rdečo nit, ki pa mora biti bolj jasna in izrazita, kakor le nizanje podobnih, sicer verodostojnih elementov. Tako se tudi Sparta ne pokaže kot nič drugega, kakor že znana repeticija poznanega materiala, ki smo ga srečali v uvodu. Ali poslušamo nenehno isto partituro? Morda pa.

Težava, ki se izkaže kot nekakšno glasbeno načelo, kateremu se zapisuje JXL, je vsekakor v uporabi in spreminjanju glasbenega materiala, iz katerega je stkal celotno svojo zvočno zgodbo. Logično je, da se v Artemisia’s Childhood srečamo z osnovnimi glasbenimi motivi, a le ti so postali skoraj tako domači v vseh delih partiture, da se prav težko ločijo med seboj. Brenkalo, ki ga uporabi v tem glasbenem delu, sicer ponuja novo barvno paleto, vendar s tem tudi ne prav mnogo novega materiala. Dvodelni ritem, naravnan skoraj na srčni utrip in težka, ritmično stroga ozadja, nas priklenejo na že znane motive. Del Suicide je resnično kratek, nekakšen samomor v nekaj taktih – bi napisali. Šumeči zvok valov, težki bobni in praktično monotona struktura, ki se konča z gromom: v dobri minuti rešen primer.

Že film 300 je bil slikovno nekaj posebnega. Logično je, da tudi njegovo nadaljevanje, ali pa ‘vzporedna zgodba’, kakor se je izrazil režiser, ne pomeni prav velikega napredka. Filmografija je znana, glasba na neki način tudi, zgodba pa je veliki tragični ep. Temu prikimava glasbeni del Left for Dead, kar pa še morda najbolj diši na to, kar je pred dobrimi sedmimi leti naredil Tyler Bates. Lirika, ki se tukaj prikrade preko ženskega vokala, je grozljiva v svojem lebdenju, toda to je vendar snov, iz katere se tkejo sanje o življenju in smrti, a te snovi je bilo v filmih že kar mnogo. JXL je morda še nekoliko manj znano ime na filmskem platni, vendar je za razumeti, da zna poslušati in nekako posnemati trende in glasbeno-filmske žanre, ki so nastajali prej. To je pa tudi nekaj. Njegov Fog Battle je morda tisti glasbeni del, ki ga odlepi od že slišanih modelov, hkrati s filmsko sliko pa ponudi svojstveno estetiko, sploh, če ga poslušamo z dvojnikom, s Fire Battle,, ki skupaj tvorita neko enovito zgodbo. Oba skupaj sta kompozicija, ki je daljša od deset minut in predstavlja tako neko parafrazo na osnovno temo – s tem, da je bistveno bolj surova, sunkovita, svojstvena. Prisoten vokal je le spomin na nekaj, kar bi lahko bila osnovna tem.

Prisluhnemo lahko še delu z naslovom Xerxes’ Thoughts, vendar česa bistveno drugačnega ne bomo slišali. Vokalni part je predvidljiv, zagotovo je v filmu Gladiator (Ridley Scott, 2000) skladatelj Hans Zimmer že na to temo vse povedal. Pa še vokal Lise Gerrard je bil bistveno boljši. V podobni maniri se zgodi tudi Queen Gorgo, kar nekako samo podaljšuje osnovno glasbeno-filmsko idejo, ki pa je zanimiva. S piščaljo in ženskim vokalom referira na glasbo v filmu Zadnja Kristusova skušnjava (The Last Temptation of Christ, Martin Scorsese, 1988), kjer se je pa pod glasbo podpisal Peter Gabriel. Prav podobno se godi delom Greeks on Attack in History of the Greeks, šele Greeks are Winning ga postavi spet nekako nazaj v osnovni film, ker poišče svoj filmski zvok, katerega je nastavil s samo osnovno temo. Umaknjena, nekoliko zabrisana in temna partitura se tokrat izkaže za odlično popotnico sliki, ki je, kakor smo že vajeni iz filma 300, nekaj med animacijo, fantastiko in fotografijo. Kolorit glasbe pa vsekakor točno temu enak.

Za zaključek imamo pred seboj še End Credits, o katerih pa imamo lahko skoraj diametralno nasprotno mnenje. Namreč: v kolikor gre za reciklažo že nekajkrat povedanega glasbenega materiala, ki smo se ga preko filma že tako ali tako naposlušali, bi nas JXL lahko mirno opravičil in nas poslal domov s ponavljanjem česar koli pač že. Če pa je želel pokazati, da je sposoben iz že prežvečenega glasbenega materiala narediti še en glasbeni del, pa je lahko na koncu pač spoznal, da mu ta reciklaža ni najbolj uspela, razen seveda, če mu je manjkala minutaža pri partituri, za katero je podpisal pogodbo. Skratka – film je smiselno preposlušati tudi s te plati, saj se lahko vedno nekaj novega naučimo. Tudi to, da ni treba vedno vsega preposlušati, da ugotovimo, da o tem že vemo skozi filmsko zgodovino (skoraj) dovolj.