The Stooges : Fun House (Elektra, 1970)
In memoriam Scott Asheton (1949 – 2014)
Iggy Pop je edini še živeči član izvirnih The Stooges. Pred dnevi je umrl ustanovni član skupine iz Ann Arborja, bobnar Scott Asheton. Odšel je za bratom Ronom. Dave Alexander je ugasnil že pred tridesetimi leti. Ponovno zbrano skupino, okrepljeno z basistom Mikom Wattom (ex-Minutmen), smo na srečo videli tudi pri nas, v Ljubljani leta 2008, kar je bil zadnji koncert Rona Ashetona. Še prej v Zagrebu. Nikoli ne bomo vedeli, kako so The Stooges zares zveneli v mladih letih, toda sodeč po videni predstavi starejših mož v Zagrebu je bilo to resnično močno, nevarno. Rudimentarno direktno. Ostanejo nam njihovi albumi, posnetki s koncertov.
To so torej surovo pečeni The Stooges. Bend iz Ann Arborja v zvezni državi Michigan svoj drugi studijski album snema leta 1970. Iz njega bruha: »Dost’ je zajebancije. Taki smo.« V tistem času, ko je bila rock kultura tudi že donosen korporativen posel in ne samo kontrakultura mladezni, so bili skrajni rob rokenrola. Kaj rob, bridka žiletka. Veljali so za ekscentričen, komercialno nezanimiv bend. Bili so rokenrol kanalizacija, niso bili rezervni avtomobilski deli iz »motor cityja«, Detroita, kakor njihovi sopotniki MC5 (kratica za The Motor City Five). MC5 so veljali za anarhičen političen bend ameriškega Srednjega zahoda, ki je igral težki rock z bluesovko podstatjo. Iggy Pop je Wayna Kramerja in kolege označil takole: »Spodobna horda fantov, ki je v bližini zato, da lahko v zrak požene lokalno pisarno CIE za rekrute.« Kaj potem reči za hordo iz Ann Arborja?
Bend iz Ann Arborja je prvič zahromel na večjem koncertu leta 1968 v Detroitu. Videl jih je Danny Fields, predstavnik založbe Elektra, ki je prišel preverit MC5 in jih novačit za podpis pogodbe. MC5 so mu svetovali, naj pogleda The Stooges. V New York se je vrnil z dvema pogodbama v žepu: »Nikoli nisem videl takšne atomske energije, kakršno je izžareval Iggy na odru. To je bila muzika, na katero sem čakal vse življenje«.
Bend mulcev je domoval in vadil v bajti na obrobju mesta. To je ta famozna »fun house«, ki je postala njihov brlog. Pozneje, ko so se v bend naselile trde droge in alkohol, je bajta postala zanemarjena zadevalnica, v kateri je Scott Asheton s pištolo čakal, da ponj pride banda, ki ji je bil dolžan denar. Bajto so pozneje porušili in tam zgradili cesto.
The Stooges so bili sprva nekakšen avantgarden bend z maničnimi Popovimi performansi. Sčasoma so postajali usmerjeni električni udar. Že prvi album je dal udarne komade The Stooges, ki so oplazili vrstnike in so jih kot himne pograbile naslednje generacije rockerjev: “I wanna be your dog”, “1969”, “No fun”. Prvenec je produciral nekdanji član Velvet Underground John Cale, kar se je vendarle poznalo. Kaj pa drugi album, Fun House?
Tu ni nobenega sejanja rožic, ampak bridka slika doživljanja stvarnosti, vihrave mladosti in nihilistične norosti, sesuvanje samega sebe na odru in zunaj njega. “Smo umazanci in nam je čisto vseeno.”
To so The Stooges v studiu iz prve, kjer se želijo približati zvenu na koncertu. Iggy Pop (glas, pesmi), Ron Asheton (kitara), Dave Alexander (bas kitara), Scott Asheton (bobni), Steve Mackay (tenorsaksofon). Rock v možgane, free punk jazz, električni blues na 120 obratov. In tavanje v klasikah: “Dirt”, “Loose”, “1970”, “TV Eye” (pomeni frazo, da se je fant zagledal v dekle in dobil TV-oko; Kathy Asheton je pripovedovala, da se je to pripetilo Iggyju ob njunem prvem srečanju; fant je napisal drvečo pesem). Fun House je eden najboljših rock albumov v zgodovini. Pika.
Pere Ubu : The Modern Dance (Blank, 1978)
Resno groteskni untergrunt rock bend iz Clevelanda v Ohiu. V Clevelandu in sosednjem mestu Akron se je v sedemdesetih letih oblikovala živahna eksperimentalno usmerjena rock scena, ki je pustila ogromno sledi. Veljala je za prvo omembe vredno kreativno sceno, ki je kaj pomenila v alterglasbah zahodno od New Yorka.
Skupaj so se zbrali leta 1975 in si ime sposodili pri komediji francoskega simbolista, Alfreda Jarryja. Že prva singlica Pere Ubu je naznanila enega najbolj nenavadnih, »avantgaražnih« ameriških bendov, ki je prihajal iz počasi umirajočega urbanega industrijskega okolja in je to dejstvo vsakdanjega življenja vnašal v besedila pesmi in glasbo.
Naslov pesmi s singlice, »30 seconds over Tokyo« ,pove vse: ste v 2. svetovni vojni v ameriškem bombniku preden spusti smrtonosni tovor. Tesnoben občutek, ki ga zvočno poustvari bend. Druga singlica je iz sivine nekoč cvetočega mesta zakričala »Final Solution«.
Pere Ubu so bili resen bend. Ustvarjali so v hiši, ki jo je najel Allen Ravenstine in je postala manjša umetniška komuna. Prvi album The Modern Dance so posneli v vsem posebni »frontman« David Thomas (glas, pesmi, tolkala, produkcija), Allen Ravenstine (sintetizator, saksofone, trakovi), Tony Maimone (bas, klavir, produkcija), Scott Kraus (bobni), Tim Wright (bas na dveh komadih). Je album samih antihitov. Celovit album komadov, ki zaradi nevsakdanje kompozicijske žilice, posrečene kemije v bendu še za današnje uho zveni čudovito sveže. Tudi naslednji, Dub Housing, ni nič manj poseben. Pere Ubu so nastopali in snemali do srede devetdesetih let. Edina njegova stalnica je bil David Thomas.
V ZDA so veljali za čudaški bend, ki so ga poslušali le redki, zato pa so prek Britanije in glasbenega tiska na evropskih tleh hitro pridobili kultni status in večje občinstvo. V skoraj originalni postavi smo jih videli tudi v Ljubljani, v Festivalni dvorani. Z njimi je tedaj bobnal Chris Cutler. Na koncertu ni šlo brez dvoumne ljubezenske/politične »Non-Alignment Pact«, ki vas prva povabi na moderni ples.
