Rufus Wainwright je na svojih albumih (ponovno) iznašel sodobni barok in rokoko, album največjih uspešnic pa predstavlja sam, »klasicistično« – »ker ni treba nikogar plačati!«, pove v značilnem slogu. Vendar je resnica drugje; človek, ki ima silno rad orkestre in zbore, se je odločil, da končno zares pride do izraza srž njegovih pesmi, ne njihova obleka, pač pa tisto, kar je v njej. To je lahko kaj tvegano početje, dve uri sam sedeti na odru za klavirjem, četudi imaš družino za »opening act«. Ker se je v medijih zadnje čase bolj kot o njegovi glasbi pisalo o otroku, ki ga ima z možem in ga je rodila prijateljica Lorca Cohen, hčerka kanadskega pesnika in trubadurja, je bil zadnji čas, da je s skrbno načrtovanimi nastopi obrnil pozornost na svoje pesmi.
29. marca je nastopil tudi pri nas; izbira prizorišča je bila sicer nekolikanj nesrečna, saj Wainwright kljub bojda »pop« usmeritvi nikakor ni kak klasičen izvajalec pop glasbe za množice, pač pa ravno nasprotno; njegova glasba je za resne poslušalce. Korenine te glasbe so v starih muzikalih, izročilu in Pan Alleyja, songbookih avtorjev, kot so Stephen Foster, Rodgers & Hart, sestri McGarrigle, pa tudi Lennon & McCartney, Cohen in Harry Nilsson. Prav slednji je tisti, čigar ime se vsaj v zgorajpodpisani glavi pojavi prvo, ko gre govoriti o vplivih Rufusa Wainwrighta. Ko poslušamo Wainwrightove albume, iz njih precej močno udarja izročilo »čudnega dečka« Nilssona, zelo podobna glasbena usmeritev, ki je ne moreš zares ujeti. Sam Wainwright tega izročila sicer ni nikjer jasno izpričal, vendar teorije tipoloških analogij govorijo zase. Tako Nilsson kot Wainwright sta precej odbita, nenavadna avtorja; dovolj je že, če vzamete v roko čisto svežo zbirko Nilsson, ki jo je lani izdala založba RCA in so v njej zbrani vsi Nilssonovi albumi, ki jih je posnel za to založbo med letoma 1967 in 1977. Slišimo Wainwrightovo skladbo Danny Boy z njegovega prvega albuma iz leta 1998, pa Oh What A World z albuma Want One (2003), nakar prisluhnemo Nilssonovim ploščam, kot sta Harry, Son of Schmilsson ali celo Pussy Cats (s pesmijo Don’t Forget Me) in začnemo premišljevati o zgodovini popularne glasbe.
Rufus Wainwright seveda izhaja iz ugledne družine kanadsko-ameriških avtorjev pesmi. Mama, pokojna Kate McGarrigle, je (sama in v tandemu s sestro Anno) ena najuglednejših sodobnih kanadskih avtoric, oče, Loudon Wainwright III., je nagrajeni in kultni ameriški samospevec in igralec, sestra Martha takisto ugledna samospevka, polsestra Lucy Wainwright Roche, s katero na trenutni turneji tudi nastopa, pa po mami prihaja iz družine utrganih avtoric sester Roche (Suzzy, njena mama, je po Kate McGarrigle postala in odnehala biti druga gospa Wainwright). O ploščah Loudona Wainwrighta III. smo precej poročali tudi v Novi muski, že v zelo rosnih letih pa je sinu posvetil znamenito zabavljico Rufus Is A Tit Man. Seveda tako izročilo še ne pomeni kakovostnega opusa. Čeprav je oče Loudon na začetku dal nekaj priporočil, si je Rufus poslušalsko bazo in kariero ustvaril večinoma sam, sploh ko ni dovolil, da ga ob izidu drugega albuma Poses (2001) strpajo v predal najstniškega idola. Obrnil se je povsem v zakladnico in izročilo ameriške popularne glasbe in nedolgo tega poustvaril celo znameniti koncert Judy Garland iz Carnegie Halla. Seveda z značilnim humornim twistom, ki je v genskem zapisu po očetu.
Zbirka »največjih uspešnic« Vibrate je seveda vse kaj drugega kot tipičen best of. Gre za (če poslušate vinilno izdajo) dve plošči Wainwrightove glasbene zgodbe, katere del je seveda tudi proslula izvedba Cohenove pesmi Hallelujah iz risanke Shrek, vendar ta dopolni njegovo avtorsko zgodbo. Na albumu je celo ena nova pesem, samoironična Me And Liza (da, Minelli), ki jo je ustvaril z Guyjem Chambersom, svojčas desno roko Robbieja Williamsa; dotična Liza pa je bila sošolka njegovega očeta, na svoji četrti plošči leta 1973 ji je tudi on posvetil pesem. Za tiste, željne dodatkov, obstaja tudi »podaljšana« različica albuma z dodatnimi pesmimi, denimo izvedbo očetove One Man Guy, ki jo je v studijski različici pel na že omenjeni plošči Poses, tu pa jo dobimo v živi izvedbi.
Namesto da bi razpredali o konceptih in usmeritvah, obrnemo ploščo. Vi tudi?
