Mitja Reichenberg
X-Men ponovno (in to že šestič) pospravljajo pred seboj
Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti (X-Men: Days of Future Past, Bryan Singer, glasba John Ottman, 2014)
Šesti del franšize o Možeh X se nekako skoraj vrača k ekipi, ki je to sago davnega leta 2000 pričela. Ne vemo, ali gre za mitologijo ali za pravljico – kar pa tudi ni tako pomembno. Pomembno je le, da ostajamo nekako zvesti skoraj petnajstletnemu dogajanju na filmskem platnu, ki je postalo že skoraj tako vsakdanje, kakor James Bond. No, morda nekoliko manj, a vendar.
Prvi film Možje X (X-Men, Bryan Singer, 2000; glasba Michael Kamen) je postavil okvir temu, kdo in kaj so Cyclop, Jean Grey in Storm. To so otroci atoma, homo superior, naslednji člen evolucije. Vsak se je rodil s specifično genetsko mutacijo, ki se je v puberteti izrazila v nenavadnih močeh: iz Cyclopsovih (James Marsden) oči izžareva energija, ki lahko v gori izdolbe luknjo; Jean Grey (Famke Janssen) ima telepatsko in telekinetično moč; Storm (Halle Barry) pa lahko manipulira z vsakršnim vremenom. Med njihovimi nasprotniki so ameriški senator Robert Kelly (Bruce Davison), zloglasnemu McCarthyju podoben politik, čigar zakonodaja je oblikovana tako, da bo “razkrila nevarnosti” mutantov. Kljub vsesplošni nepoučenosti družbe Cyclops, Jean, Storm in tisoči drugih preživijo. Pod vodstvom profesorja Charlesa Xavierja (Patrick Stewart), ki ima največje telepatske sposobnosti na svetu, so se ti nadarjeni študentje naučili obvladovati in usmerjati svoje sposobnosti za dobrobit človeštva. Trudijo se zavarovati svet, ki se jih boji. Xavier pozdravi dva nova prišleka. Logan/Wolverine (Hugh Jackman) je samotarski borbeni stroj z nenavadnimi zdravilnimi močmi, pomičnimi nezlomljivimi kremplji in živalim podobnim kožuhom; ter Rogue (Anna Paquin), osamljena najstnica, ki lahko posrka moč in spomine vsakogar, ki se ga dotakne.
Prav hitro gre dalje, saj so tu že Možje X 2 (X2, Bryan Singer, 2003, glasba John Ottman). Nova tema je enotnost, saj Možje združijo moči s kar najmanj pričakovanimi zavezniki, da bi se spopadli z novo in z zelo človeško grožnjo. Na začetku zgodbe se mutanti še vedno spopadajo z družbo, ki se jih boji in jim ne zaupa. Njihova prizadevanja postanejo še bolj obupana po šokantnem napadu neznanca z izjemnimi sposobnostmi. Vsi znaki kažejo, da gre za delo mutanta. Napad obnovi politične in javne zahteve po zakonu za registracijo mutantov. Antimutantsko kampanjo zdaj vodi William Stryker, bogati nekdanji vojaški poveljnik in znanstvenik, za katerega se šušlja, da je delal poskuse na mutantih. Strykerjevo mutantsko “delo” je nekako povezano z Wolverinovo pozabljeno preteklostjo. Ko Wolverine brska za sledmi svojega izvora, Stryker požene v tek svoj antimutantski program. Ta se začne z vojaškim napadom na Xavierjev dvorec in Šolo za nadarjene. Magneto, ki je pred kratkim pobegnil iz ječe, v katero so ga zaklenili ob koncu Mož X, predlaga partnerstvo z Možmi X, da bi se bojevali zoper skupnega in izjemnega sovražnika, Strykerja. In tako dalje.
Sledi Možje X: Zadnji spopad (X-Men: The Last Stand, Brett Ratner, 2006; glasba John Powell). V vrhuncu dosedanje trilogije Možje X “zdravilu” za mutantstvo grozi, da bo spremenilo tok zgodovine. Mutanti imajo tokrat prvič možnost izbire: zadržati svojo enkratnost, čeprav ta pomeni odtujitev in osamo, ali pa se moči odreči, da bi se lahko vključili v družbo. Nasprotujoča si pogleda vodij mutantov, Charlesa Xavierja, ki zagovarja strpnost, in Erica Lehnsherrja (Magneta), ki verjame v preživetje najmočnejšega, privedeta do največje preizkušnje – sprožita vojno, ki bo končala vse vojne. Ta del ostaja zvest prvima dvema filmoma, hkrati pa razširja like, nadaljuje z ravnotežjem med spektaklom in realnostjo in predvsem poglablja čustva in odnose. Tako se ukvarja s problemi, ki so danes še kako prisotni. Je konformizem protistrup za predsodke? Se je strahopetno odreči individualnosti, da bi te sprejeli in da se tako izogneš pregonu? Je osebna pravica do izbire nedotakljiva? Je velika moč blagoslov ali prekletstvo? Zamenjal pa se je tudi tandem Singer-Ottman, kar pa prinaša filmu določene posledice. Predvsem vizualno in zvočno nehomogenost.
Temu sledi Možje X na začetku: Wolverine (X-Men Origins: Wolverine, Gavin Hood, 2009; glasba Harry Gregson-Williams). Gre za prvo poglavje sage o Možeh X. Wolverine se v njih sreča z več drugimi legendami vesolja Mož X, v epski revoluciji, v kateri se mutanti zoperstavijo mogočnim silam, ki so odločene, da jih uničijo. Film poleg tega predstavi skupino mutantov, med njimi jih je več, katerih pojavljanje v filmih so mnogi že dolgo časa pričakovali. Filmsko občinstvo je spoznalo Moštvo X, tajni vojaški kader, sestavljen v celoti iz mutantov. Med njimi so Wolverine; njegov brat Victor Creed alias Sabretooth, mačje bitje nepredstavljive moči; Wade Wilson, kasneje znan kot Deadpool, plačanec, ki obvlada tehnologijo in mečevanje, Agent Zero, izvrsten stezosledec in smrtonosen strelec, Wraith, ki je sposoben teleportiranja; Fred J. Dukes, znan kot The Blob, morbidno debela in izjemno močna pošast, in Bradley, ki lahko manipulira z elektriko. Vodi jih William Stryker, oseba, ki smo jo spoznali v drugem delu Možje X, njegov izvor in motive pa niso bili v celoti raziskani, kajti prav Strykerjev kompleksen odnos z Wolverinom definira večino Loganove preteklosti… in prihodnosti.
Sledi Možje X: Prvi razred (X-Men: First Class, Matthew Vaughn, 2011; glasba Henry Jackman), kjer spoznamo mladega Charlesa Xavierja, ki skuša spričo svojih nadnaravnih moči ustanoviti šolo za mutante. Pomaga mu najboljši prijatelj Erik, a se z novimi varovanci in prijatelji znajdeta sredi ene najhujših svetovnih kriz, ki utegne uničiti človeštvo. Ob iskanju rešitev se med Charlesom in Erikom pojavijo številna nesoglasja, ki povzročijo razkol med mutanti in večno rivalstvo med obema taboroma nadnaravnih junakov. In končno je tukaj Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti (X-Men: Days of Future Past, Bryan Singer, 2014; glasba John Ottman), kaj nas pripelje v varno zavednje znane ustvarjalne dvojice. Možje X se ponovno v popolni postavi bijejo za preživetje vrste skozi dve obdobji. Priljubljeni liki iz izvirne trilogije združijo moči z mlajšimi seboj iz preteklosti, iz filma Prvi razred, da bi spremenili tok pomembnega zgodovinskega dogodka in osvojili bitko, ki lahko ubrani našo prihodnost. Tako se tokrat vračajo tudi producentka Lauren Shuler Donner, ki je sodelovala pri slehernem filmu o možeh X doslej; scenarist in producent Simon Kinberg, producent filma Možje X: Prvi razred; z oskarjem nagrajena direktor fotografije Newton Thomas Sigel, ki je s Singerjem sodeloval pri sedmi projektih, in scenograf John Myhre, ki je ustvaril svet mož X v prvem filmu; ter skladatelj in montažer John Ottman. Vračajo se tudi igralci iz prvih filmov v franšizi ter mlada zasedba filma Prvi razred Hugh Jackman, Patrick Stewart, Ian McKellen, Halle Berry, Jennifer Lawrence, James McAvoy, Michael Fassbender in Nicholas Hoult. Prav gotovo dovolj, za vrnitev v prihodno preteklost. Pa poslušajmo, kaj imamo o tem povedati še po drugi, torej glasbeni plati.
In že je tukaj zadnji del. Če je bil prvo skladatelj Michael Kamen nekakšne ‘oče’ osnovne glasbene ideje, potem mu je potrebno priznati, da je dal Možem X dobro, pravo noto. Njegova glasba je vedno znala hoditi po tanki črti med dramo in, pogojno rečeno, romantiko. Lahko bi se sicer vprašali, kaj ima romantika kot takšna za početi v takšnih filmih, toda odgovor ni tako preprost. Kljub vsemu (ali pa prav zaradi tega), da gre za neverjetna bitja, mutante, gre v vsakem delu še za nekaj več – gre za obliko človeka, ki je v njih. Ta pa je v osnovi vedno podvržen emocionalnim odločitvam in odnosom. Tako je filmski skladatelj John Ottman postavil že takoj svojo partituro v drugem delu (Možje X 2) in se sedaj prav s tem slogom vrača. Vmes je Harry Gregson-Williams naredil iz filma bolj znanstveno fantastiko (Možje X na začetku: Wolverine), medtem ko jih je John Powell popeljal v temne, dramske vode (Možje X: Zadnji spopad). Predzadnji Možje so bili na tem, da glasbeno skoraj razpadejo, saj jih je Henry Jackson (Možje X: Prvi razred) glasbeno precej osiromašil in se ujel v lastne glasbene zanke prav res nezanimive partiture. S tem je ponovno prišel na plano John Ottman in po dobrih desetih letih nekako ‘rešil’ glasbeno zagato, v katero so sicer ti neustrašni junaki padli. Njegova filmska partitura je tokrat dobro premišljena in, kar je morda ponovno pomembno, polna lepih glasbenih zamisli.
Svojo glasbeno zgodbo prične z delom The Future-Main Theme, v kateri s počasnim slogom vpeljuje sicer temne, vendar prepričljive glasbene elemente. Vokal iz mračnega ozadja se spogleduje z akordičnimi elementi in prične pripovedovati zgodbo prihodnosti. Temu sledi Time’s Up, težka partitura, ritmično-strojno naravnana, polna jeze in moči. Odmik od tega predstavlja Hope / Xavier’s Theme, s katero dotakne pravzaprav svojega glasbenega premišljevanja iz drugega dela – tako dobimo nekakšen zvočni most od tam do tega najnovejšega filma. Ottman je medtem, ko je čakal na nove može X naredil partituro za film Poslednji klic (Cellular, David R. Ellis, 2004), kjer smo spoznali njegovo ‘mehkejšo’ plat. In prav to je sedaj v delu Hope tako pomembno. Ne smemo še pozabiti njegove glasbe, ki je zapolnila film Valkira (Valkyrie, Bryan Singer, 2008), saj ga je Singer povabil k sodelovanju prav zaradi njegove odlične zmožnosti filmsko-glasbenega pripovedovanja in tandemske uigranosti. Sledi glasbeni del z naslovo I Found Them, v katerem se Ottman ozira na Može X kot na ne nepremagljive junake svojega časa, ki pa morajo izpolniti določene obveznosti – tako do človeštva kakor tudi do tistih, ki jih imajo radi. Gre za nekakšno glasbeno introspekcijo, popotovanje v samotnost posebnih ljudi. Pred kratkim pa smo lahko prisluhnili njegovi partituri še v filmu Nonstop (Non-Stop, Jaume Collet-Serra, 2014), v katerem je prav zanimivo vlogo odigral Liam Neeson skupaj z Julianne Moore.Kakorkoli – Ottman se v svojih dvajsetih glasbenih delih, ki jih je namenil filmu Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti preizkuša v različnih orkestracijah, nekaterih bolj, nekaterih manj uspešnih. A vendar bi lahko rekli, da prav vse podčrtavajo zgodbo, v kateri se tokrat nahajamo. Eden zanimivejših delov je All Those Voices, ki izhaja iz predhodnega How Was She, vendar osnovno temo obrne v zvok, ki smo ga bili vajeni bolj v elektroniki Vangelisovih partitur, kakor pa v teh franšizi. Mehkoba godalnega orkestra ne neizpodbitna, polna vzpenjajočih se in trpkih glasbenih struktur. So Možje X postali ranljivi? Prav gotovo – vendar na svoj edinstven način.
Prav res zanimiva je še glasba Rules of Time, saj se Ottman ni mogel izogniti težkim akordom, s katerimi mnogokrat poseže v filmsko vzdušje. Prav tako pa je prisotno tik-takanje, ritmični element časovnega stroja, pa je popolnoma vseeno kam potujemo: v preteklost ali prihodnost. Čas je vedno nekaj, kar ‘teče’. Tukaj so še deli, kot na primer Hat Rescue, pa Time’s Up 2, rapsodično oblikovana The Attack Begins in nadaljevanje Join Me. Prav slednja je ponovno ujeta v klavir, v glasbilo osamljenih junakov in junakinj, ki se znajdejo v takšnih ali drugačnih življenjskih precepih, preizkušnjah, pred velikimi vprašanji ali resnicami. Ottman se posveti izredni liriki, ki jo izpelje skoraj v duhu Johna Williamsa: mehko, zamišljeno in otožno. Naslednja glasbena potovanja so še Do What You Were Made For, nato I Have Faith in You – Goodbyes in Welcome Back – End Titles. Vsi trije deli so nekakšen apokaliptični zaključek tega, kar je bilo v vseh prejšnjih delih nastavljeno. Res je, da je glasba tukaj pomemben element, toda Ottman naredi iz nje nekakšnega dodatnega junaka, ki spremlja zgodbo s svojimi emocionalnimi interpunkcijami.
Morda pri filmu ne smemo spregledati še glasbe, ki je bila prav tako v njem, a ni bila delo skladatelja Johna Ottmana. Gre za glasbo, ki lahko razpre v nekem določenem trenutku dodaten pogled na to, kar imenujemo filmska podoba. Med temi glasbenimi deli najdemo na primer znan song The First Time Ever I Saw Your Face (Ewan MacColl), ki jo je nepozabno interpretirala Roberta Flack, pa na primer znan napev C’est Si Bon (Andre Hornez in Henri Betti) v izvedbi Earthe Kitt, pa še recimo Hello Hooray (Rolf Peter Kempf), ki jo je predstavil eden največjih mračnjakov – Alice Cooper; prav res pravi lik za takšen film. Toda zadnji del Ottmanove partiture (End Titles) nas ponovno popelje nazaj v neskončno sago o dobrem in zlem, o pravičnosti in krivicah, o ljubezni, prijateljstvu in sovraštvu.
Ne moremo se upreti, da bi ne verjeli v to, da se bodo Možje X na takšen ali drugačen način ponovno vrnili med nas. Očitno enkrat v prihodnji preteklosti, bi rekli.
