Babes in Toyland : Spanking Machine (Twin/Tone Records, 1990)
»Punčke v deželi igračk« se je najprej imenovala lahka opereta iz leta 1903. Pozneje, leta 1961, je Disneyjeva tovarna sanj po tej predlogi naredila otroški film, ki je želel stopati po poti fantazijske uspešnice Čarovnik iz Oza. Babes in Toyland je bil malone idealen naslov, ki si ga lahko prikroji in prisvoji alter dekliški rock bend. In vse v zvezi s tem, kar v skladu z normami vedenja predstavlja dekle v ameriški (zahodni) družbi, obrne na glavo.
Dekleta so prihajala iz Minneapolisa. V omahljivih začetkih konec osemdesetih let je v bendu čisto na kratko igrala Courtney Love, pa so jo hitro zabrisala iz benda. Prav nič zlizanega, srčkano punčkastega iz »dežele barbik« ni bilo v godbi, pojavi, nastopih in izjavah Babes in Toyland. V tej drži so bile Kat Bjelland in kolegice dobre in dosledne dedinje sprašujočega izraza deklet v punk&rollu, kakršnega so uveljavile Patti Smith, Poly Styrene (pevka benda X-Ray Spex), Siouxsie Sioux, Lydia Lunch, tudi The Slits, pač vsaka s svojega konca. V zgodovini popularne pesmi so bila dekleta večinoma obsojena na igranje vloge nedolžnih, ljubečih, rahločutnih in krhkih bitij lepih manir in igrane ponižnosti. Po teh glasbenicah je bilo jasno vsaj to, da lahko izrečejo tudi kaj drugega, na drugačen »ne-ženski« način, zajedljivo, »ironično seksi«, napadalno, direktno. Teme njihovih pesmi so zajemale vse kaj drugega kot običajno gruljenje.
Babes in Toyland so bile takšen bend. Izvrstnega imidža, nore kričavosti, ki je uprizarjala »grdost«, ki naj dekletom ne bi pristajala. Ko poslušate prvi album benda, sicer posnet leta 1989 po izidu prvih singlov, med njimi je bil tudi uvodni komad »Swamp Pussy«, se kar milo stori ob današnji dominantni godbi dekliških bendov in medlečih glasov popevkaric, ki je ponovno povsem podrejena »čutečemu jamranju in tarnanju«, zasanjanosti, vsemu lepemu na tem svetu, aneda.
Ko so slišali ta untegrunt prvenec, so jih navdušeni na turnejo povabili Sonic Youth. Nanje je med drugim padel britanski vodilni radijski didžej John Peel in jih uvrstil med protežiranke za snemanje svojih »Peel Sessions«. V živo so bile ostre, napadalnega zvoka rockovskega tria. Nič čudnega, da so za nazaj v njih številni videli predhodnice gibanja »riot grrrl« na ameriškem severozahodu, čeprav je avtorica večine besedil, vodilna pevka in kitaristka Kat Bjelland te povezave zmerom rada razrahljala.
Na večer junijskih »sanjarij« ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije so odigrale alterkoncert v preddverju Križank za tiste sodržavljane, ki nismo bili omamljeni od sejanja rožic. Kat Bjelland (glas in kitara), Lori Barbero (bobni) in Michelle Leon (bas) so podarile vse hudo in lepo s tega albuma, od »Swamp Pussy« do »Vomit Heart« in »Fork Down Throat«.
