Nepolne tri mesece po studijskem albumu Popular Problems, o katerem smo ob izidu pisali v Novi muski, prihaja med nas koncertni paket Leonarda Cohena. Človek, ki je med letoma 1968 in 2000 izdal dve koncertni plošči (Live Songs in Cohen Live), je v zadnjih šestih letih in nekaj drobiža, odkar se je zaradi nesrečnih finančnih okoliščin podal na turnejo, objavil štiri. Ena je bila arhivska, z nastopa na festivalu Isle Of Wight, o njih pa smo pisali že v tiskani predhodnici pričujoče revije. Leta 2001 je izšel še koncertni dokument s turneje leta 1979.
Pričujoča izdaja irskega koncerta (zgodil se je 12. 9. 2013) z zdaj že končanega zadnjega dela turneje po izidu albuma Old Ideas (2010), ne prinaša ničesar bistvenega, česar bi ne dobili že v paketu Live In London leta 2009. Cohen repertoarja ni drastično spreminjal, dodal je štiri pesmi z albuma Old Ideas, ki jih je sicer vredno slišati, nekaj je “konfekcijskih” malenkosti, koncert pa je seveda brezhiben in mu ni česa očitati. Ravno nasprotno, odličen je. Zasedba zares najboljša, kar jo je kdaj imel, čeprav ji tista iz leta 1979 močno konkurira. Pojavi pa se pomislek, čemu je pričujoči koncert izšel tako hitro za studijskim albumom in ali je bilo nujno potrebno, da je izšel ravno zdaj. Vendar, hej, nikarte poslušati godrnjanj starega zagrenjenca. Pri založbi zapišejo, da je paket edina Cohenova videoizdaja, ki je posneta v tehniki HD, kar dejansko prispeva h kvaliteti gledalske izkušnje. Sicer težko ne bi bila prva njegova izdaja v tej ločljivosti, ko smo že pri tem. 21 pesmi v rednem delu koncerta dopolnjuje dodatek z osmimi, za dodatno dopolnilo pa dobite še tri pesmi s kanadske turneje. Uradni izid albuma je 1. december 2014, v nekaterih državah malo prej, recimo pri nas. Kar je seveda vesela novica.
Stari bard se ne da. Če nimate Live In London, se vam vsekakor splača kupiti Dublin. Če London imate in če imate tudi Songs From The Road, kompilacijo s prvega šusa turneje še pred letom 2010, si vsaj oglejte Dublin. Ker je Cohen na odru vendarle dokončno s pristnim veseljem na licu. Tudi zaradi tistih štirih pesmi. Tudi, če vam je všeč Sharon Robinson, ki poje Alexandra Leaving, pesem, ki je med mojimi ljubšimi Cohenovimi v novem tisočletju. Sharon moramo biti hvaležni, kdo ve, če bi Cohen brez nje izdal dve plošči v letih 2001 in 2004. Obe sta bili sicer produkcijsko sprogramirani do banalnosti, a nekaj svetlih trenutkov je bilo, pesmi pa odlične, tudi priredbe, predelave in uglasbitve drugih pesnikov, denimo Byrona. In, hej, brez pesmi In My Secret Life Eric Burdon morda ne bi izdal enega svojih boljših albumov.
Cohen je izgubljeni denar povrnil, zaslužil še nekaj zraven, dokazal pa, da pri osemdesetih avtorsko ni izgubil ničesar. Izkušnje zgodnjih poznih let so kreativno nadvse dragocene in pomembne, saj jih ne znajo vsi njegovi sočasniki ali bližnji sočasniki obrniti v kakovostna avtorska dela. Pri Sonyju seveda znajo unovčit njegov trud. Morebiti celo malce preveč prizadevno.
