Leonard Cohen ni nikoli pisal z lahkoto, je pa vse, kar je napisal, imelo težo. Novo ploščo smo težko pričakovali. Izšla je poltretje leto in še nekaj drobiža za prejšnjo Old Ideas, na kateri je konceptualiziral dostojanstveno staranje in ga prepletel s svojimi običajnimi razmišljanji o bogu, ljubezni in hrepenenju. Takrat je povedal, da že pripravlja nove pesmi, a vmes je bil na turneji. Tik pred svojim osemdesetim rojstnim dnevom pa je izdal album Popular Problems. Devet novih pesmi, ki koncepte, nakazane na Old Ideas, popeljejo še nekoliko dlje, hkrati pa zvočno še tehtneje sledijo bluesovskim obrazcem, ki so bili zarisani v zvočno podobo prejšnje plošče. Kot napovednik je Cohen poslušalcem poslal pesem Almost Like The Blues in zakorakal v deveto desetletje; z glasom, ki še vedno nosi leemarvinovsko obleko, vendar z nekakšnim zarotitvenim prizvokom. Poslušajte samo uvodno Slow, v kateri prav programsko izreče nekatera svoja temeljna življenjska prepričanja, ki ob vstopu v pozna leta dobivajo še nekolikanj bolj realistične podtone. Poleg Almost Like The Blues in Slow so osrednje pesmi albuma še Samson In New Orleans, A Street in Born In Chains. Za tuhtanje o njegovem delu v prihodnje pa prisluhnite pesmima Nevermind in You Got Me Singing. V prvi v eni sami kitici refrena zariše bistvo tistega, kar pesti človeški rod že od teh ali onih prapočetij: »There’s truth that lives/And truth that dies/I don’t know which/So never mind«, medtem ko v drugi znova izreče zavedanje, da ni barda brez navdiha, vendar na svoj samoironičen način, kjer najdemo celo referenco na njegovo bržčas najbolj popularno pesem Hallelujah (ali pa na splošne hvalnice, ki jih življenje tu in tam res potrebuje). Večino pesmi je spisal s Patrickom Leonardom, glasbenikom in producentom, ki je sooblikoval že Old Ideas, o drugih povezavah (denimo z Madonno idr.) pa je bilo že drugje dovolj napisanega.
Kar Cohen pove pri osemdesetih, ima seveda precejšnjo težo. Četudi plošča ni ves čas tako koherentna kot Old Ideas (morda bi lahko pogrešali My Oh My, kjer gre za pravzaprav precej generičen bluesovski obrazec, in Did I Ever Love You), so že omenjene osrednje pesmi take, da iz jedra Cohenovega kanona nikakor ne smejo umanjkati, zlasti ne uvodna Slow, Almost Like The Blues in A Street. Govorimo seveda zlasti o odlični poeziji. Cohen se na zadnjih dveh ploščah tudi zavestno odmika od poceni casiovske produkcije, ki smo ji bili priča zlasti na ploščah Ten New Songs in Dear Heather (ti plošči sta reševala močna koncepta in prepričljiva poezija iz Knjige hrepenenja, četudi sem sam bil nadvse navdušen nad globoko interpretacijo Byronove We’ll Go No More A-Roving) in postaja vse bolj samoironično duhovit, kar je, poleg tega, da je tak, prikrito ali neprikrito, vedno bil (»I’m The Little Jew who wrote the Bible« (The Future, 1992)), seveda v kontekstu let, opusa in drugih dejavnikov v njegovem življenju. Morda je bil depresiven, ni pa nikoli bil zagrenjen. Na pretanjeno samoironijo namiguje tudi likovna oprema plošče. Posvečena je spominu na Cohenovega duhovnega mecena Roshija, ki je letos umrl, star skorajda desetletje čez stotko.
Če se Cohen s pesmima Samson In New Orleans in A Street dotika tudi aktualnih ali še vedno aktualnih političnih problemov, se temu ne smemo čuditi. To je počel že prej, na ploščah I’m Your Man in The Future še posebej učinkovito. Vendar to ni glavno gonilo plošče. Omenjena samoironija pa prav gotovo je eno izmed glavnih. Premislite tudi o naslovu. In na spletu je na voljo precej virov, v katerih Cohen v šali namigne na naslov naslednjega albuma.
