V soboto, 6. decembra 2014, se bo v Menzi pri koritu v Metelkova mestu v Ljubljani odvijal 15. FV r’n’r festival, na katerem se bo nazdravilo tudi 20. rojstnemu dnevu Bambi Molesters. Ob tej priložnosti vlečemo iz arhiva tiskane Muske dva sestavka o tem nerjavečem instrumentalnem kvartetu iz Siska.
foto: arhiv Bambi Molesters
V KRALJESTVU REVERBA
(objavljeno v Muski 1996/1997, št. 13; avtor: Terens Štader)
KVIZ
Sex Pistols?
Neumno in enostavno. To je rock’n’roll.
Kakšen je za vas dober rock’n’roll?
Neumen in enostaven.
The Sonics?
Najboljši. Dober vokal, odlična kitara, super boben. Fantastične pesmi. Spravljajo me v dobro počutje. Pri tem ni filozofije. Če bi imel eno samo ploščo, bi bila to plošča The Sonics, s tem da bi bil to vinil, ne pa zbirka založbe Ace, na kateri pri refrenu ni slišati krika.
U2?
Le prva plošča mi je všeč.
Partibrejkers?
Prvi album je bil dober, zdaj se nam gnusijo. S te plošče sem se veliko naučil. Sicer pa na Zgaga festivalu Rhythm Thieves, ki so enako dobri, niso dobili nobenega denarnega nadomestila, Partibrejkers pa so dobili velikanski znesek.
Da so Rhythm Thieves enako dobri kot Partibrejkers?
Niso nič slabši. Ko sem jih gledal, sem se dobro počutil. Morda zato, ker jih poznamo. Rhythm Thieves so skupina, ki se razvija.
Ike Turner?
Pravi je. Trenutno poslušam le Johnnyja Fortuna, ki je kombiniral slog Cheta Atkinsa s surfom. Med drugimi je igral tudi s Samom Cookom.
PODKUPNINA
Bambi Molesters zavračajo masovno interpretacijo zgodovine. Po svoje samoumevno, saj je negacija splošne interpretacije zgodovine izhodišče njihovega obstoja. Ne, surf se ni začel in končal z The Beach Boys in Dick Dale je prav gotovo črpal iz početja Boa Diddleyja. Enako je pri Bambi Molesters. Je pa pri njih tudi tako, da so takrat, ko alarmantno napovedo, da bodo ponudili slab koncert, najboljši. Ja, tudi surf potrebuje namaz. Tekočino. Pa smo že v kraljestvu nasprotij. Kajti tisto, kar surf zelo potrebuje, je preciznost. Po svoje tudi disciplina. Vokala ni, zato mora biti govorica kitare natančna. Kitara je glas surfa. Jezik surf kitare pa je reverb. A da bi reverb izstopal, je nujna zanesljiva podlaga. Da bi se slišal, tako kot je treba, mora biti tista škatla na ojačevalcu skrbno varovana, nedotaknjena. Bend pa usklajen. Na dveh ravneh – med kitarami in znotraj ritem sekcije. Kitari sta pri Bambi Molestersih Dalibor Pavišić in Dinko Tomljanović, ritem sekcija pa Lada Furlan in Hrvoje Zaborac. Tako je od leta 1994. In sploh ni pomembno, kdo je kaj izrekel, kajti pri njih vsaj za zdaj vlada enotnost, kar ni dovoljeno izenačevati z enoumjem. Recimo, da so enotni in organizirani. Organizirani in natančni tako zelo, da je vse, ko sem sodeloval z njimi, drselo. Drsijo pa tako dobro, da so si za producenta prve velike plošče Dumb Loud Hollow Twang (Dirty Ol’ Town/FV Music) zagotovili Phila Dirta, ki je kot didžej sestavni del surf okolja od leta 1964. Če vemo, da je bila prva skladba, ki jo je Phil zavrtel na valovih KFJC, Louie Louie v izvedbi The Sonics, nas ne sme presenetiti, da se tako dobro razumejo. Navzlic razdalji med Siskom (Zagrebom) in Santa Cruzom. In čeprav bi bilo primerneje spraševati se, kje bi bil dandanes surf, če ne bi bilo Pulp Fictiona, je treba pomisliti tudi na to, kje bi bili Bambi Molesters, če ne bi bilo Phila Dirta, jasno, če menimo, da so Bambi Molesters dobra skupina, in če takrat, ko kdo pove, da so najboljši surf bend na planetu, ne odkimavate z glavo.
“Nekaj časa smo v bistvu delali za Phila Dirta. Bil je edini človek, ki je to poslušal in predvajal. V recenzijah je pri nekaterih pesmih opisal tisto, česar sami nismo slišali. Oglašali so se nam njegovi bralci. Tudi Surf Music USA nas je recenziral. Nato smo v enem tednu prodali deset kaset, kar je v primerjavi s prodajo na Hrvaškem odlično, saj na Hrvaškem niti ne vedo za nas. Surf scena je majhna, toda oglašajo se ljudje iz Grčije, Francije, Brazilije. Izmenjeval sem si kasete z ljudmi, ki igrajo v drugih skupinah. Veliko pomeni, ko ti kdo iz kake druge skupine da kompliment. Na surf sceni ljudje ne čutijo drug drugega kot konkurenco. Tega na Hrvaškem ni. Na surf sceni mislijo, da si morajo skupine pomagati, na Hrvaškem pa je človek človeku volk. Sedaj se nekoliko počutimo kot del mednarodne scene. Začelo se je tako, da sem Philu Dirtu napisal pismo, v katerem sem povedal, od kod prihajamo in da igramo surf. Odgovoril je, da bi nas rad slišal. Nisem pričakoval, da bo odgovoril, kajti ponavadi na pisma niti ne dobiš odgovora. Poslali smo mu kaseto in nato posneli še šest pesmi. Mislili smo, da bo Phil Dirt prišel na Hrvaško producirat ploščo. Odgovoril je, da smo nori in naj mu raje pošljemo master. Sporočil je, kako naj postavimo inštrumente, ojačevalce, mikrofone. To je pomembno vedeti, kajti pri surf glasbi sta zvok in pristop drugačna. Vse smo odigrali v živo. Morda je slišati nekaj napak, je pa vsaj opaziti, da smo iz mesa in krvi. Vso skupino smo ambientalno lovili z dvema mikrofonoma. Snemali smo v veliki dvorani. Podkupili smo vratarja. Človek, ki bi nam moral dati dvorano, je zahteval tisoč petsto nemških mark samo za prostor, zato smo se tja napotili na praznik in podkupili vratarja. Dali smo mu dvesto nemških mark. Tam je bil še nekdo, ki se je delal, da je pomemben, tako da smo morali podkupiti še njega. Dali smo mu sto nemških mark. Boben so uglaševali pet ur, igrali smo le tri ure, nato je tonski mojster dejal, da mora iti. Vse je bilo odigrano ‘iz prve’. Šestnajst pesmi v treh urah.”
INVASION OF THE REVERB SNATCHERS
Ko so Bambi Molesters pod nalepko Slušaj najglasnije izdali svoj prvi, kasetni nosilec zvoka Play Out Of Tune, je bilo opaziti nekaj poglavitnih detajlov. Da se bend ne šali, ko govori o neuglašenosti – elegantni neuglašenosti, da ima občutek za stil, da je drugačen in da je lahko oster, ne da bi bil agresiven. Marsikatera od naštetih, pa tudi od drugih njihovih značilnosti, takrat ni bila ravno pogosta na glasbeno-geografskem območju, o katerem govorimo, pa tudi sedaj ni nič drugače. Incident, škandal na Art & Music Festivalu v Pulju, kjer je organizator razveljavil odločitev žirije, da jih razglasi za zmagovalce, navdušeno sprejeti koncerti po Ljubljani in okolici, sproščenost na odru, Dinkovo spuščanje na kolena med žlahtnejšimi kitarskimi prijemi in vse večja osredotočenost na razsežnosti zvoka so prišli kasneje.
“Reverb imamo na dvanajst. Ne gre za eksperiment, temveč za recept, ki je star trideset let in ki nalaga, da je treba imeti določeno kitaro. To pomeni Fender Jazz Master, Jaguar ali Stratocaster iz leta ’62. Ko združiš reverb in takšno kitaro, imaš zvok. Pri glasbenikih na Fenderjevih ojačevalcih reverbi navadno ne delajo, kajti pri prenosu počijo. Surf glasba zahteva veliko preciznosti in veliko pozornosti do zvoka. Treba je vedeti tudi, kakšne elektronke sodijo v ojačevalec. Pri vrednotenju glasbe pa ne delamo posebnih razlik. Dober pop je dober pop, dober jazz je dober jazz. Dobro melodijo je zelo težko narediti in zelo cenim, ko kdo naredi dobro pop pesem. Vem, da je to težko. Prav tako je težko narediti inštrumental, tako da ima melodijo in da se v njem kaj dogaja. V dveh minutah moraš povedati zgodbo brez pevca in brez besedila. Imaš le glasbo. Enako je s popom. Moraš imeti melodijo, moraš imeti refren. Obstajajo pravila, ki se jih moraš držati. Mislim, da je najtežje delati znotraj danih pravil. Lahko je delati kot Žoambo Žoet Workestrao. Takšne skupine so največje sranje, zato ker se delajo, da imajo idejo, a ideje ni. Obstaja le njihovo konfuzno življenje. V pesem ne želim pripeljati travme iz otroštva. Pesem mora biti za to, da jo ljudje poslušajo in se zabavajo. Pop kot takšen vzpostavlja dobro komunikacijo z občinstvom, ta skupina pa ne. Simbolizirajo vse tisto, česar ne želim imeti v glasbi. Razbijajo esencialno stvar pri rock’n’rollu, to je zabava.”
Kar pa zadeva zabavo, je bilo tudi na račun Bambi Molesters slišati pripombe, da so bolj zabavni, kadar bolj mešajo inštrumentale in vokalne pesmi. Iz občinstva je že bilo slišati kričeče zahteve po petju. A v njihovi glasbi je vse manj vokalov, še manj jih je na Dumb Loud Hollow Twang, saj je povsem inštrumentalen. Vse to razlagajo predvsem z zahtevo po žanrovski čistosti.
“Nameravamo biti izključno žanrovski bend, tretja liga, na katere koncert bo v Zagrebu vedno prišlo dvesto ljudi, ki se bodo imeli dobro. Naj Jasenko Houra prodaja svoje plošče, naj jih prodajajo tudi Parni valjak, mi bomo tu, da bo scena celotna. Tale plošča je morala biti žanrsko čista, saj je drugače nihče ne bi kupil. V ZDA ne bi prodali nobene plošče, če bi na njej imeli kakšno vokalno skladbo. Niti v Nemčiji niti na Finskem. Obstajajo ljudje, ki kupujejo surf inštrumentale in si želijo žanrsko čistih plošč. Zdaj smo se našli v inštrumentalih. Za zdaj nimamo kaj povedati v besedilih. Rad bi imel še eno skupino z drugim imenom. Vedno sem mislil, da bi znotraj Bambi Molestersov imeli tri skupine, od katerih bi ena igrala surf, druga garaž, tretja pop. Tega ne moreš pomešati v eni zasedbi, saj bi bilo to tako, kot če bi v vestrnih letala letala in bi kavboji imeli digitalne ure.”
Da različnih slogov ni mogoče zmešati v godbi ene skupine, ne drži. Glasba skupin The Cramps, The Blues Explosion, Speedball Baby, konec koncev tudi The Spoons in še marsikatere druge skupine, tudi Blacktop, Lord High Fixers, The Chrome Cranks dokazuje možnost simbioze, heretičnega sobivanja. Bambi Molesters so že bili tam, zdaj so se odločili narediti korak nazaj k ortodoksiji in to izbiro upravičiti s perfekcionističnimi inštrumentali. Kljub vsemu imamo opraviti z napredkom in noviteto na glasbeno-geografskem območju, o katerem govorimo.
BAZEN TOPLE VODE
“Bal sem se, da bo kdo na Hrvaškem začel igrati surf pred nami. Tako zelo mi je bila všeč ta glasba. Mislil sem, če tega ne bomo delali, bodo to začeli delati kaki idioti in potem bom nezadovoljen sedel doma. Zdaj v Zagrebu delujejo Guitar Playboys. Igrajo inštrumentale in tudi pesem iz Pulp Fictiona, za katero ne vedo, da je njen naslov Misirlou, in jo imenujejo Pulp Fiction. Bili pa smo pred njimi, zato mi je zdaj veliko lažje. Neumno je, če pridejo tipi brez zvoka in vsega drugega in se furajo na neki film, ki konec koncev ni več niti IN. Mi tega ne delamo, zato ker bi mislili, da je IN, ampak le zato, da ne bi prišel kdo iz Plave trave zaborava in začel igrati surf. Verjetno bi ga ubil.”
“Veš, napredujemo. Je pa Wanganui še vedno ena naših najboljših pesmi. Johnatan Gems, ki je bil scenarist filma Mars Attacks, je hotel dovoljenje za uporabo pesmi C Alpha E v svojem novem filmu Threat. Film bi morali predstaviti na beneškem filmskem festivalu, pa takrat še ni bil končan. Obstaja ustni dogovor, da bi ta pesem morala biti v filmu. Ne bomo dobili nobenega denarja, saj smo prodali pravice za skladbo. Konec septembra je bila izdana kompilacija Smells Like A Surf Spirit. Zdaj bi morala iziti kompilacija Surf A Mundo pri založbi Wild Cat Records, na katero naj bi bila uvrščena skladba C Alpha E, poleg skladb drugih neameriških surf skupin. Poleg tega bo Dirty Ol’ Town izdal album Dumb Loud Hollow Twang. Album smo hoteli nasloviti Invasion Of The Reverb Snatchers. Imeli smo koncept za ovitek v tej maniri. Nameravali smo se poigrati z naslovom Invasion Of The Body Snatchers. Toda teden pozneje se je pojavila skupina s prav takšnim ovitkom, kot smo si ga zamislili mi, zato se nam je to zazdelo neumno.”
Dumb Loud Hollow Twang. Neumen glasen votel zven. Pa smo pri ironiji. Prvenec Bambi Molestersov ni niti neumen niti pretirano glasen, kaj šele votel. Ampak ima poseben zven, ki ga na območju, o katerem govorimo, doslej ni bilo slišati. In pri tem ne gre za Shadowse in Animalse, temveč za godbo iz kraljestva reverba, ki ne prisega na masovno interpretacijo pop zgodovine.
foto: arhiv Bambi Molesters
IMETI SVOJ SVET
(objaljveno v Muski 2005, št. 1/2; avtor: BIGor)
Redne koncertne gostje naših odrov, skupine Bambi Molesters, ni treba predstavljati z velikimi besedami. Markantna instrumentalna glasba, s katero so odstopili od konvencij in norm surf glasbe in ji dali posebno svežino savskih valov, je izvrstno ujeta na albumih Intensity! iz leta 1999 in Sonic Bullets iz leta 2001, na kateri gostijo Petra Bucka iz R.E.M., Scotta McCaughuyja, Terryja Leeja Hala, Eduarda Martineza iz finskih Flaming Sideburns in Chrisa Eckmana, s katerim so nadgradili sodelovanje v projektu The Strange. Prvenec Dumb Loud Hollow Twang iz leta 1997 je leta 2003 ugledal prenovljeno luksuzno izdajo. Toda skupino iz Siska bolj kot studijski zapisi odlikuje koncertna izkušnja. Aprila letos se ponovno odpravlja na evropsko turnejo in pred njo je preveč ciljev in glasbenih izzivov, da bi svečano in z veliko trušča slavila deseto obletnico delovanja. Pred njihovim februarskim koncertom v Cvetličarni Mediapark v Ljubljani smo po daljšem času »uradno« spregovorili z vedno skromnimi in iskrenimi člani zasedbe.
Ste klubski bend, nastopali ste tudi na velikih odrih, npr. z R.E.M.
Dalibor: Doslej smo imeli deset koncertov pred 10 do 15 tisoč ljudmi. Velikemu odru se moraš prilagoditi.
Lada: Imeti moraš širino, se pravi, da moraš narediti več korakov. Ne smeš se stisniti skupaj, ker ostane večina odra neizkoriščena.
V zadnjem času se tudi veliki bendi, npr. Bruce Springsteen, stisnejo na velikem odru.
Lada: Njihova prednost je, da so glavna skupina. Ko smo igrali z R.E.M., smo se morali prilagoditi njihovi postavitvi.
Dalibor: Smešno mi je, ko se Springsteen nabije v središče odra, saj bi lahko naredil dvajset koncertov za tisoč ljudi.
Hrvoje: Na velikih odrih moraš imeti tudi čim bolj enostavne skladbe, saj te najbolje funkcionirajo.
Nimate pevca, ki bi pritegoval pozornost kot frontman. Ali je vaš nastop dramaturško zastavljen ali je to prišlo s prakso?
Lada: S prakso.
Hrvoje: Naš seznam pesmi ima vzlet od začetka do konca, le v sredini se malo ustavimo. Le redko ne zadenemo.
Ali zmeraj igrate z listo?
Hrvoje: Da. Poskušali smo tudi brez, vendar se težko dogovorimo. Dinko slabo sliši …
Lada: To ne pomeni, da se vedno držimo liste.
Dalibor: Ko lista pelje v eno smer, publika pa v drugo, zamenjamo ali spustimo kakšno skladbo. To se dogaja proti koncu koncerta. Na prste ene roke bi lahko naštel koncerte, ko res ni šlo. Ali se nismo ujeli s publiko ali je publika vzela slaba mamila ipd. Zelo čudno je, da kot instrumentalni bend obdržimo pozornost od začetka do konca. Ne trdim, da pritegnemo pozornost vse publike, vendar pa ne gre polovica ljudi za šank, kar se dogaja večini instrumentalnih skupin.
Hrvoje: Zelo me razveseli, ko pogledam predse in vidim koga v ozadju štrleti z glavo iz množice, ki nam posveča pozornost.
Na glasbeni sceni obstajajo žanrske skupnosti, ki poslušajo samo kako zvrst glasbe. Ko pridete v klub, zagotovo občutite v kakšen milje ste prišli.
Hrvoje: Na naše koncerte prihaja publika, ki posluša rock, rockabilly, surf glasbo. To so ljudje, ki poslušajo glasbo, ki imajo plošče doma, ne pa tisti, ki jih nimajo in poslušajo radio.
Ali s svojo glasbo vplivate na ljudi?
Lada: Super bi bilo, če bi lahko vplivali tako, da bi se zavedali, da jim ni treba nositi havajskih srajc. Nič nimam proti, da imajo ljudje svoj slog, a zame so omejene trditve: poslušam samo to in to. Kot če bi trdil, da ješ samo mlečni riž. Kako naj veš, kaj je še dobro, če ne odpreš oči in ušes za še kaj drugega.
Na ploščah imate sodelujoče glasbenike iz R.E.M., s Chrisom Eckmanom sodelujete pod imenom The Strange. Kako ta sodelovanja vplivajo na vas?
Hrvoje: Z vsemi gostujočimi glasbeniki smo predvsem v dobrih odnosih.
Lada: Če ne bi bilo prijateljstva, ne bi bilo sodelovanja. Ne gre za golo sodelovanje, da narediš stvar in greš potem domov. Radi se družimo, gremo skupaj na pijačo in iz tega naredimo sodelovanje.
Torej ne gre za tista sodelovanja, ko prilepiš imena na ploščo za marketinško reklamo?
Dalibor: Med marketingom na Hrvaškem in marketingom v evropskih okvirih je razlika. Na Hrvaškem ne potrebuješ posebnega trženja, ker ni veliko skupin. Gre za standardno trženje: novice in najave. Pojavljanje na televiziji in v časopisih bi moralo imeti težo. Odločitev urednika, da te predstavi v neki oddaji, bi morala biti smiselna, morala bi imeti svoj pomen. Žal pa ne obstajajo uredniški kriteriji in ni dobre selekcije.
Televizijsko spremljanje dogajanja je največkrat usmerjeno v promocijo plošče. Ko izide plošča, se bend pojavi na TV in potem ga dolgo ni.
Dalibor: Ob izidu plošče The Strange je založba Dancing Bear zahtevala od nas zgodbo, saj je marketing zgrajen tako, da mora biti tudi senzacija. Mi nimamo posebne zgodbe. Poudarjalo se je naše prijateljstvo s Chrisom, to je povsem irelevantno. Pomembneje je, ali si dobro poslušal ploščo.
Lada: Založništvo funkcionira zelo podobno kot prodaja dezodorantov ali krompirja …
V zadnjem času tudi majhne založbe predstavljajo lastno produkcijo z veliko promocije, podobno kot velike.
Hrvoje: Ves glasbeni marketing je prepoln senzacionalizma, da bi le vsi mediji pospremili nov izid, vendar z vso to promocijo izgori želja za albumom. Na drugi strani pa izide kakšna plošča brez posebnega marketinga in je v celoti spregledana. Ljudje dojemajo stvari tako: pogosteje si v časopisih, boljši si. A to sploh ni res! Intervjuji niso zato, da se kar nekaj govori. V večini primerov te sprašujejo o povsem nepomembnih stvareh. Zakaj bi morala neka prodajalka vedeti, katera hrana mi je všeč.
Ko smo že pri tem, koliko ur pred koncertom jeste?
Hrvoje: Dve uri prej, to je pravilo. (smeh) Zgodilo se nam je, da smo zamujali in smo jedli tik pred koncertom, to se je poznalo v igranju. Ne smeš jesti tik pred koncertom.
Potovanja so sestavni del turneje. Ali so utrudljiva?
Dalibor: Zelo pomembno je, kako je turneja organizirana. Na prvi nemški turneji smo potovali cik-cak. Danes smo bolj izkušeni in turneje so bolje organizirane. Vsak večer moraš najti dovolj energije, da ne oddelaš koncerta, ampak ga odigraš.
Hrvoje: Tista ura koncerta je najpomembnejši del dneva. Po nabrani kilometrini smo se zelo spremenili. Ne ukvarjamo se več z vprašanji, kje bomo spali, koliko ljudi bo na koncertu, ali bomo dobili denar. Bo kot bo. Najpomembnejše je priti na oder z največ energije.
Lada: Pot v kombiju je hibernacija. Ne izgublja se energija za nič.
Zdaj ste pri nizozemski agenciji Paperclip. Kaj pričakujete od tega sodelovanja?
Lada: Z njimi prvič sodelujemo. Podpisali smo pogodbo za šest mesecev in zdaj smo v poskusnem obdobju. Paperclip je član European Booking Network in za poskus gremo na tri tedne in pol dolgo turnejo.
Hrvoje: S to turnejo gremo nekaj stopnic višje.
Lada: Na dosedanjih nemških turnejah smo se vedno vračali v iste kraje. Po 4- do 5-krat smo igrali v istem kraju, kjer je na koncert prihajalo 150 ljudi. Treba je iti naprej, zato želimo igrati v prostoru, kamor bo prišlo 250 ljudi.
Hrvoje: Zgodilo se nam je, da smo v kakšnem mestu srečali ljudi, ki so trdili, da bi bilo bolje igrati v drugem klubu, kot smo igrali.
Lada: To je bil tudi osnovni razlog za zamenjavo agencije. Ob Nemčiji, ki jo že dobro poznamo, gremo prvič v Skandinavijo. Sodeč po spisku klubov, gre za dobre prostore.
Ali Bambi Molesters živite od glasbe?
Dalibor: Ona dva živita (kaže na Lado in Hrvojo, op. BIGor).
Hrvoje: Midva z Lado sva par in jima vzameva pol denarja. (smeh)
Dalibor: Ne bi mogel, pravzaprav ne želim živeti od glasbe. Skupaj smo deset let in stvari se zapletajo. Vedno več je koncertov. Zamisli si, da moram živeti od plošč. To bi bil prehud pritisk. Preveč bi razmišljal, ali se bodo dobro prodale ali ne. Nisem obremenjen s številom prodanih izvodov ali s številom odigranih koncertov. Boljše je odigrati deset koncertov za tristo ljudi kot pa sto pred sto ljudmi. V bistvu je učinek skoraj isti, najpomembnejše je, da te vidi čim več ljudi.
Ali se vam ne zdi, da se pretirano išče inovacija v glasbi?
Vsi: Da!
Lada: Inovacija za vsako ceno, inovacija zaradi inovacije …
Hrvoje: Večina dobrih pesmi je enostavnih.
Dalibor: Skozi zgodovino so šli številni skromni bendi, ki so pustili zelo globoko sled in prinesli nov zvok.
V dokumentarcu Backstage Pass ste povedali, da nekateri kitarski vložki izvirajo iz afropopa.
Dalibor: To je kot pri pisanju knjig. Bolj kot si načitan, bolje pišeš knjige. Naposlušanost je zelo pomembna za igranje. Ne za to, da bi zavestno vzel kos afriške kitare. Bolj gre za to, da poslušanje pusti sledove in tudi določi slog. Vsi imamo drugačno glasbeno ozadje. Vprašali so nas, zakaj smo dobri ali po čem se razlikujemo od drugih. Tega ne moreš definirati. V bendu mora biti kemija, da si dober.
Koliko je intuicije na snemanju? Zagotovo se med snemanjem porajajo nove zamisli?
Hrvoje: Takšni trenutki so mi najljubši. Pri snemanju smo zelo pazljivi, da takšne utrinke diskretno vtkemo v pesmi. Velikokrat smo zadeli in naredili nekaj več. Tako je bilo na snemanju The Strange s Philom Brownom, ki je ujel vsako podrobnost. Vsako snemanje odgrizne kakšne elemente, to se v tem primeru ni zgodilo. Bila je odlična izkušnja.
Kakšna je bila razlika med snemanjem The Strange in vašim solističnim albumom, katerega surove posnetke ste poslali v miks v Ameriko?
Dalibor: Ko smo šli delat Sonic Bullets, ni bilo znano, v kateri skladbi bosta igrala Scott in Peter Buck. Vse stvari smo delali kot končni izdelek. Nismo jim puščali delov, ki bi jih zapolnila. Te stvari tako ali tako igramo v živo brez njiju in plošča se mora razlikovati od koncertne izvedbe. Na plošči so lahko odlične pesmi, ki pa v živo sploh ne pridejo do izraza. Nekatere skupine imajo odlične plošče, vendar pa v živo niso tako prepričljive.
Ali je to povezano s tehnologijo?
Dalibor: Da! Na snemanje The Strange sem prinesel tri ojačevalce in na koncu sem uporabljal samo enega. Lahko bi porabil tri dni, da bi našel pravi zvok – in na koncu bi verjetno dobil katastrofalen zvok. Danes imaš še ta profesionalna orodja, s katerimi miksajo sto dni. Nepisano pravilo je, da med vsemi miksi skoraj zmeraj vzameš prvega. Pred snemanjem The Strange smo razmišljali o uvedbi dodatnih glasbil, vendar pa tega proračun ne bi prenesel. Bolj iskreno je bilo narediti navadno rokenrol ploščo, zato mogoče za ljudi plošča ni privlačna. Pristop je bil starinski. Nismo manipulirali s produkcijo. Vse te naše skladbe lahko odigraš z dvema kitarama. V našo glasbo je težko posegati s hudimi producentskimi posegi, saj v studio prihajamo z 80% dokončanim gradivom. Pred kratkim sem poslušal spet Buzzcocks: v njihovi glasbi je velika razlika med skladbami iz let ’77 in ’78 ter tistimi, ko je uletel Martin Hannett, ki je bil v tistem času zelo popularen producent in je delal npr. z Joy Division. Iz njih je hotel narediti nekaj, kar niso. Zgodila se je katastrofa, preproduciral je stvari in ubil je bend. Bend je prilagodil sebi, in to zame ni dober producent. Zame je dober producent tisti, ki zvesto prenese bend na trak, morda mu lahko doda 10 % svojega.
Lada: Produkcija ne bi smela biti pomembnejša od skladbe. Iz skladbe je treba potegniti najboljše, ne pa da bolj slišiš produkcijo kot samo pesem.
V zadnjem času veliko govorimo o instant produkciji in da večina plošč zveni enako, čeprav se to pojavlja v vsakem obdobju. Kako gledate na izvajalce, ki so narejeni po instant kopitu, ko nekdo stoji za njimi?
Lada: Zame sploh ne obstajajo! Sam izbiraš stvari, ki ti pridejo v zavest, in sam ustvarjaš lasten svet, v katerem živiš. To ni moj svet! Pravkar je potekalo nominiranje za porin in kot glasovalno telo smo dobili formular. Na njem je tudi kategorija “novi izvajalec”. Med izpolnjevanjem sem naletela na imena, ki jih sploh ne poznam, čeprav so po časopisih. To ni moj svet! Njihov svet je svet, v katerem ti nekdo dopoveduje, da je resnica laž. Kot v 1984: Svoboda je suženjstvo! V mojem svetu to ne obstaja. Zame je laž laž, resnica resnica, ne me nategovat!
Dinko: Bravo!
Hrvoje: Rad bi, da bi videli ljudi, ki stojijo za njimi. Mladi, ki so se prijavili na vse te televizijske avdicije, so prišli v slabo družbo. Rekli so jim, da morajo delati tako, potem je prišel stilist, ki je rekel, da se mora obleči tako. Ko desetkrat sprejmeš takšna pravila igre, to postane resničnost. Zelo mi jih je žal, saj verjetno imajo glasove, svoje talente in stališča, vendar so s temi tipi ustvarili lažno sliko. Postali so laž tipov, ki stojijo za njimi. In najhuje je to, da visoko vihtijo zastavo, ki sploh ne obstaja. Danes je vedno manj identitete, izgublja se karakter. To se konec koncev vidi tudi v oblačilih, ki jim jih nadenejo stilisti.
Lada: Pred časom smo veliko razglabljali, kakšna naj bo naša podoba na odru. In težava, na katero naletiš pri stilistih, je, da oni sploh nimajo identitete, da sploh nimajo pojma o glasbi. Ne morejo se ukvarjati z glasbeniki, ker nimajo pojma, kaj narediti, če jim rečem, da morajo obleči Dinka v Slya Stona. Vame bodo bledo buljili, ker nimajo pojma, kdo je Sly Stone.
Dinko: Brez veze!
Dalibor: Še večja tragedija okoli vsega tega je, da se to dogaja na tržišču, kjer se CD-ji sploh ne prodajajo. Razumem, da ima Britney Spears stiliste. Za to lahko plača, to je pravzaprav opravičilo. Podobna zgodba je s spoti.
Dalibor: Ja, veliko je bendov, ki sploh nimajo plošče, imajo pa spote.
Hrvoje: Mi vso zadevo v zvezi s spoti prepustimo tistemu, ki spot dela. Edini kriterij, ki ga postavimo, je, da se dela na filmski trak. Ugotovitev pa je, da si za spot dal pol toliko denarja, kot si ga dal za ves album – in da se spot zavrti 5- do 10-krat.
Dalibor in Lada: Preveč si rekel!
Dalibor: Temu se danes reče singel. Ko izdaš album, narediš spot, da bi te vrtel radio. Če nisi naredil spota, te po radiu sploh ne bodo vrteli.
Lada: Najbolj nora je nalepka na novem albumu, ki sporoča, da je na njem tudi hit singel. Kakšen hit singel, če je to danes izšlo? Zame je hit singel nekaj, kar se vrti pet let.
Dalibor: Gre za preslikavo ameriške scene z močno mrežo college radijskih postaj. Danes ima v Ameriki večino radijskih postaj v rokah korporacija, ki odreja, kaj naj se vrti. Danes ni več tako, da bi nekaj postalo hit zato, ker je dobro. Ko nas vprašajo, kaj se bo zdaj zgodilo z našim albumom, ki ga je izdal Warner, odgovarjamo, da se ne bo zgodilo nič, saj ni nikogar, da bi investiral denar, s katerim bi koga kupil, da bi to vrtel. Kdor več vloži, ta se bo več vrtel.
