Pristaš dobrih orkestracij (poudarek je na dobrih, beri: nesterilnih in narejenih s srcem) veli: tole je sicer zanimiva ideja, ki pa se v rokah denarnikov kaj hitro sprevrže v slabo šalo. Elvisa so skozi leta že izmolzli do onemoglosti, vendar vsaj sprva v njegovo glasbo niso posegali. Prvič se je to zgodilo v začetku 1980 let, ko je na albumu-kompilaciji Guitar Man prišlo do raznih do- in nasnemavanj; pri nekaterih so sodelovali celo glasbeni protagonisti z izvirnikov, denimo Jerry Reed, ki je za naslovno skladbo posnel nove kitare. Pozneje so Elvisa remiksali, na primer A Little Less Conversation, ga “pošiljali na turnejo”, precej pevcev in pevk je z njim posnelo posthumne duete. Včasih bolj, včasih manj posrečeno. Med bolj posrečenimi je duet z našim Otom Pestnerjem v pesmi Let Me, pa tudi Don’t Cry Daddy z Liso Marie Presley še nekako uspe, Martina McBride pa jo je odnesla precej manj pristno, ko se je vmešala v Blue Christmas, ne glede na morebitne dobre namene.
Najnovejša reinkarnacija Elvisa, ki poje s filharmoničnim orkestrom, nas spomni na strašno osladne komercialne opera-pop-rockovske poskuse, v katerih je svojčas sodeloval denimo Helmut Lotti, pa tudi Domingo, denimo – če na njegovih dunajskih božičih ne bi bilo gostov kot so Aznavour, Warwickova in morda še eden ali dva takšna, bi vsa reč pustila zelo grenak priokus, kjer od substance ne ostane kaj dosti z izjemo družinskega koncertnega večera ”za vsakega nekaj”, ne glede na to, kako je pisec tega zapisa privržen dobro izvedenim prazničnim napevom. Izbor pesmi na pričujoči plošči je tak, da poslušalec vedno znova ugotavlja, kako dober je bil Elvis brez dodatnega filharmoničnega orkestra (na nekaterih izvirnih posnetkih je orkester, čisto dovolj dober, že tako ali tako bil), sploh pa brez Michaela Bubléja(!) v pesmi Fever, ki v izvirniku sicer sodi med Elvisove boljše posnetke z začetka 1960 let. Burning Love ne potrebuje “klasičnega” uvoda, če pa že, bi ga veljalo aranžirati nekolikanj drugače, zlasti z več jajci. If I Can Dream je prav tako udarnejša brez novih pomagal. Sicer klobuk dol pred glasbeniki iz dotičnega orkestra, vendar bi jih ne bilo treba gnati v kolesja večnega služenja z Elvisovo zapuščino, ki se sama zase sicer čisto dovolj dobro prodaja. A dandanes mora biti spektakel in potezi pošiljanja Elvisa na police s filharmoničnim orkestrom zagotovi vsaj razvpitost, album pa je že komercialno uspešen in mnogi nad njim že skorajda orgazmirajo.
Idejo bi rešili nekoliko ostrejši orkestralni aranžmaji in zamenjava gosta (ali gostov). Kaj, ko bi denarniki kdaj stopili čez meje svojih plašnic in Elvisu pridružili kakšno ime, ki mu ne bi delalo škode? Bublé je tehnično sicer v redu pevec, občutka in ostrine pa ne premore niti za ped, kar je razvidno iz njegovega opusa – še primerjave z kakšnim Engelbertom Humperdinckom ne zdrži. Žal. Ima pa veliko oboževalcev in se dobro prodaja. Če bi Elvisu (poleg že omenjenih adekvatnejših glasbenih izpeljav) pritaknili koga, ki ne žgoli naučeno kot glasbena skrinjica, ampak dejansko poje z jajci, čeravno bi ga ne imeli za klasično urjenega pevca, bi dobili prav zanimiv album. Zelo zanimivo (in neobičajno) bi bilo slišati kakega Johna Prina, ki je svoj čas pel Baby Let’s Play House, morda celo Dylana, ki se je letos polotil Sinatre. Pritaknili bi mu lahko McCartneyja, Billyja Joela, Willieja Nelsona … Morda celo Stewarta ali Ferryja, čeprav morda tudi ne … Morda Springsteena, Toma Pettyja, Jeffa Lynna. Naredili bi lahko dvojni posthumni paket z orkestrom, Elvisom in Orbisonom, ki je tudi pel Bridge Over Troubled Water, denimo. Bilo bi zanimivo … Bridge je sicer med tistimi pesmimi na plošči, ki se zdijo še najmanj posiljene, čeprav je spremljava takisto čisto preveč tehnična in sterilna. Med damami bi prišle v poštev Norah Jones, Dolly Parton, Bonnie Raitt, Tanya Tucker, Cyndi Lauper, tudi kakšna Dolores O’Riordan bi bila zanimiva. Fever bi lahko Elvis odpel z Madonno, za hec, ona je to že pela. In, navsezadnje, kje je Tom Jones? Očitna izbira?
Toliko možnosti, pa tako malo učinka. Škoda! Album bo v zgodovini ostal zapisan kot še ena izgubljena priložnost. Elvis pa ne more reči čisto ničesar; tudi če je še živ, kot nekateri trdijo. Prav zabavno bi bilo, kaj bi naredil, če bi se pisalo leto 1968 ali 69, kako bi zasukal svojo zgodbo s filharmoničnim orkestrom. Naj živijo tuhtanja! Še dobro, da imamo še vedno izvirno Elvisovo zapuščino. Tako lahko izleti, kot je tale, res ostanejo zgolj slabe sanje.
