Na novi plošči se “ena zadnjih velikih osebnosti klasičnega električnega bluesa”, kot so Guya ob izidu pričujočega albuma oklicali mediji, spominja in reflektira s pomočjo nekaterih eminentnih gostov. Med njimi so Van Morrison, Billy Gibbons in Joss Stone. Eno pesem, Flesh And Bone, je posvetil preminulemu B. B. Kingu, album pa zaključil s Come Back, Muddy, posvetilom učitelju in sodelavcu Muddyju Watersu. Naslovna pesem albuma je programski opomnik, čemu sploh še počne, kar počne. “V mojih žilah je blues,” pravi. Sicer ni ne prvi in ne zadnji, saj so takšna spoznanja že dolgo del bluesovskega leksikona. Iz njega je črpal tudi denimo Carl Perkins, ko je napisal pesem Birth Of Rock’n’Roll.
Julija naslednje leto bo Buddy Guy dopolnil 80 let in pri teh letih še vedno snema in nastopa, v zgodovino popularne glasbe pa je s svojim stratocastrom vpisan z debelimi črkami. Pričujoča plošča, ki je sicer na trenutke nekoliko preveč sterilno producirana, je dovolj adekvaten pokazatelj, zakaj je Guy še vedno prepričljivejši od večine mlajših kolegov. Morda je v naslovni, nekoliko klišejski in morda tudi malce pretirano programski pesmi, celo nekoliko preveč resnice za dandanašnji čas. Igranje je notranja nuja, ne denarniško postavljaštvo, nam v luči vsakdana posredno sporoča Buddy Guy. Muddy Waters bi bržčas prikimal, s “travo v sovoznikovem predalu in viskijem v torbi,” kot poje zaključna pesem.
