Mitja Reichenberg

Kmet nad kraljem

Dvoboj stoletja (Pawn Sacrifice, Edward Zwick, glasba James Newton Howard, 2014)

Režiser Edwar Zwick, režiser filmov, kot so Jesenska pripoved (Legend of the Fall, 1994), nato Poslednji samuraj (The Last Samurai, 2003) in Krvavi diamant (Blood Diamond, 2006), se na filmska platna vrača z biografijo o največjem ameriškem šahovskem mojstru Bobbyju Fisherju, v katerega se je prepričljivo vživel Tobey Maguire (nekdanji Spider-Man). Zgodba filma nas vodi od otroštva in mladosti pa vse do legendarnega šahovskega dvoboja z Rusom Borisom Spaskim (Liev Schreiber), ki se je odvijal leta 1972 na Islandiji. Dvoboj stoletja, kakor so ga poimenovali novinarji, je torej več kot pretresljiva zgodba iz časa, ko je bila hladna vojna na vrhuncu in se je mladi šahovski genij Bobby Fisher znašel v primežu dveh velesil. Izzval je Sovjetsko zvezo in na koncu z igro, ki ni pomenila le premikanja figur na šahovnici, pač pa tudi na svetovni šahovnici, končal štiriindvajsetletno sovjetsko prevlado v šahovskem vrhu. Zmagal je proti svetovnemu šahovskemu prvaku – in mu odvzel naslov. Čeprav je vrhunec filma šahovski ‘dvoboj stoletja’, pa se biografska drama prvenstveno ukvarja z notranjo borbo briljantnega fanta iz Brooklyna, z njegovo genialnostjo in norostjo, med katerima je očitno zelo tanka črta.

Kdo sta bila pravzaprav ta šahovska genija? Bobby Fischer oziroma Robert James Fischer (1943-2008) je bil nekdanji svetovni šahovski prvak in edini ameriški šahist, ki je postal prvak. FIDE prvak je postal septembra 1972 – po dvoboju s Spaskim. Naslov prvaka je brez boja izgubil 3. aprila 1975, ko je zavrnil pogoje igranja, ki jih je zahtevala organizacija FIDE in neuspešno zahteval svoje. Tako je postal drugi Američan, ki mu je uspelo pri osvojitvi najvišjega šahovskega naslova, prvi je bil Paul Morphy leta 1858, vendar takrat še ni bilo uradnega svetovnega prvaka. Fischerja imajo za enega najbolj nadarjenih šahistov vseh časov. Znan je tudi po svojem neobičajnem obnašanju in drugačnih političnih stališčih in je verjetno tudi zato najbolj znan med šahisti. Sodeloval je na 14. in 15. šahovski olimpijadi. Boris Spaski (včasih zapisano tudi kot Spasski) oziroma Boris Vasiljevič Spaski je bil rusko-francoski šahovski velemojster in nekdanji šahovski svetovni prvak. Rodil se je 30. januarja 1937 v Leningradu (Sovjetska zveza). Šahovski mojster je postal leta 1952, mednarodni mojster leta 1953, velemojster pa leta 1955. Ob Smislovu (ruski šahovski svetovni prvak) je edini igralec, ki je zmagal dvakrat zapored (turnir kandidatov). Spaski je bil v letih 1969–1972 svetovni šahovski prvak. Leta 1978 je postal francoski državljan in nastopal za Francijo na šahovskih olimpijadah. Film je drama o najbolj dramatičnem šahovskem dvoboju, za katero je glasbo napisal James Newton Howard – in prav je, da ji prisluhnemo.

Vsekakor bi bil bistveno boljši prevod samega filma Žrtev kmeta, saj je to v šahovskem jeziku znan korak. Ker je šah izjemno povezan sistem, nekje med igro, športom, umetnostjo in znanostjo, je na ta način tudi dobro premišljevati glasbo, ki jo je ponudil Newton Howard. Tako pričenja svojo glasbeno partijo s skladbo There’s Usually One Right Move. Z občutkom statičnosti nas poskuša ujeti v mirnost premišljevanja, v nekakšno pripravljenost na to, da je odločitev ene poteze vedno tista, ki povzroči naslednjih skoraj nešteto možnosti. Pri šahu je res tako, toda prav tako je pri glasbi. Vsak naslednji ton, vsak naslednji akord daje nove možnosti za kombinacije. In ko se premaknemo od enega tona do naslednjega, smo naredili melodično potezo, ki se jo v tem glasbenem delu zazna kot minimalni premik. In tudi orkestracije je skoraj astralna, prosojna in negibna. Osnovna melodija pa se iz izhodiščnega dolgega tona celo vrne ponovno nazaj.

Sledi Bobby Plays Carmine. To je del, ko Bobby odigra eno svojih presenetljivih iger s šahistom po imenu Carmine Nigro (1910-2001), katerega v filmu predstavi Conrad Pla. Bil je Bobbyjev prvi učitelj šahovske igre, zanj pa je Bobby rekel, da morda res ni bil najboljši šahist, a je bil najboljši učitelj. Glasba izpade na prvi trenutek nekoliko kaotično, neubrano in nepredvidljivo, a je ponovno klavir tisti, ki povzame glasbeno idejo in postavi piko na i. Newton Howard dobro razume moč tega glasbila, saj mu nameni melodične pasaže, ki so nekaj med osamljenostjo, neuravnovešenostjo, koncentracijo in genialno enostavnostjo. Tako, kakor je šah. Tako, kakor je bil Bobby Fischer.

Tudi skladba Ping Pong ima podobno ‘noto’, le da se osredotoča na ritmično in melodično izmenjavo, hitre pasaže in natančno igro. Glasbena elektronika postane tako rekoč del instrumentarija, v katerem Newton Howard poišče kratke in jasne zvoke, s katerimi zgradi svojo hitropotezno šahovsko igro. Del z naslovom Boris Spassky je pisan na osebo, na drugega velikega šahovskega mojstra, katerega Bobby izzove. Res je, da gre za šahovski dvoboj, vendar je tudi preko glasbe takoj jasno, da je šah samo del njunega spopada, da je šahovska plošča bistveno večji poligon, kako pa je njenih 64 polj, vseh 32 figur pa cela vojska. Glasba je celo nekoliko vase umaknjena, vendar hkrati temna, mrakobna in prežeča. Sledi Reading About Spassky, nekakšen podaljšek prejšnje glasbene ideje, kar je tudi povsem razumljivo. Newton Howard se je pri tem ukvarjal bistveno bolj s samo notranjo podobo šahista, kakor pa s filmsko vsebino – kar daje filmu brez dvoma dodatno dimenzijo. Sledi Forfeit, izguba šahovske igre, ker je potekel njen čas – seveda tedaj, ko se igra na šahovsko uro. Glasba je ponovno statična, kakor bi stal čas, kakor bi se ustavile možnosti premišljevanja, kakor bi preprosto zmanjkalo vsega. Tudi časa, figur in idej.

Ena najmočnejše nastavljenih glasbenih tem je Bobby Plays Boris, a je hkrati tudi ena krajših. V njej se zgodi dejansko marsikaj: od glasbenih zank premišljevanja do ostrih in motečih tonov, od statične harmonije do njene disharmonije, od melodičnosti do kakofonije. Vse to je očitno zgodba med tema veleumoma, ki sta dala svetu vedeti, da je šah pač samo drugi izraz za hladno vojno. In končna, epsko najbolj odprta glasbena tema, namenjena velikemu triumfu: Bobby Wins. Zmaga mladega ameriškega šahista z rezultatom 12 ½ proti 8 ½ po enaindvajsetih partijah, je bilo uresničenje sanj. Newton Howard nameni temu dogodku vsekakor emocionalno močno, izrazno glasbo, ki pa ne more skriti nekaj trpkosti v godalih in svojega premišljevalnega, a zanosnega zaključka.

Bobby Fischer je postal enajsti svetovni šahovski prvak. Spaski je svojo odločitev, da ne želi več nadaljevati s tekmovanjem, sporočil po telefonu. Po dvajsetih letih (1992) sta se Fischer in Spaski ponovno srečala za šahovsko desko, vendar neuradno. Igrala sta v Budvi, na otoku Sveti Štefan (Črna Gora, nekoč Jugoslavija), drugi del pa v Beogradu. Fischer je ponovno zmagal z rezultatom 10:5. Samo Spaski ni bil več Rus, temveč je igral za Francijo – in ponovila se je žrtev kmeta, ki je dala Fischerju ponovno neizpodbitno prednost pri zmagi. Spaski se očitno ni naučil, da je tudi šibka figura lahko taktično izredno močna.