Phone Box Vandals – Live In Eindhoven (Slušaj najglasnije, 2015)

phone box

December nas je presenetil z izidom cedeja, ki ga nihče ni pričakoval. Povprečnemu slovenskemu poslušalcu tudi na njemu zapisano ime ne bo pomenilo veliko. Pa vendar: Phone Box Vandals so bili konec 1980 in v začetku 1990 let eno najperspektivnejših imen slovenske (novo)rockovske scene. Zato za začetek ne bo odveč malo obujanja zgodovine.

Bend je nastal v Celju in dokaj hitro naletel na odprta ušesa; še bolj kot v rodni Sloveniji v drugih predelih bivše skupne domovine. Posebej v Zagrebu so jih zelo cenili, kar je bila posledica odličnega nastopa na enem ključnih jugoslovanskih festivalov YURM (YU Rock Moment), kjer so se vsako leto predstavili najobetavnejši izvajalci iz cele Juge. Ta nastop jim je omogočil izdajo plošče, kar je takrat res še nekaj pomenilo in so ljudje  dejansko kupovali plošče. Zagrebška neodvisna založba Blind Dog Records je izdelek res dobro promovirala in ko je že kazalo, da jim bo zares “uspelo”, se je zgodil niz dogodkov, ki so jim vzeli veter iz jader. Najprej jim je na Novem Rocku 89 po desetih minutah nastopa crknil kitarski ojačevalec. Ker organizator, ki jih je pred nastopom koval v nebo in jim namenil “zvezdniško” zadnje mesto v uradnem delu programa, pred samo Disciplino Kičme, ni priskrbel rezervnega ojačevalca, je bilo koncerta konec. Plošča Damned Die Hard (1990) jim zaradi neustrezne produkcije ni ustvarila preboja, ki so ga pričakovali, zato so se z vso močjo vrgli na koncertne odre in se skušali dokazati tam. Eden takih nastopov se je zgodil tudi na nekem festivalu v nizozemskem mestu Eindhoven. Nastopili so poleg še nekaterih takrat dokaj znanih imen slovenskega alter rocka, s Polsko malco, Lolito, Quod Massacre, Strelnikoff… in – bil sem tam, zato vem, o čem govorim – pometli s konkurenco. Odličen nastop, ki je ostal tudi tonsko zabeležen.

Posnetek je imel tako močno energijo, da so se pri Blind Dog Records odločili, da bodo izdali singel in tako malo popravili okus, ki so ga pustili z neprepričljivim albumom. Vojna, ki se je ravno takrat začela, pa je te načrte prekrižala in singel ni nikoli izšel. Za nameček pa so se izgubili tudi posnetki. Za 25 let.

Na srečo so se sedaj našli in tako smo namesto singla dobili kompleten koncert, ki je najbližje celovitemu albumu Vandalov. Na izdanem cedeju so praktično vsi komadi iz njihovega železnega repertoarja. In kaj lahko rečem po 25 letih? Samo eno: da je to še vedno glasba, ki stoji tako kot je takrat. Vandali zvenijo drzneje kot kompletna sodobna slovenska rockovska produkcija skupaj. Odlikuje jih močan zvok, ki je zasluga dveh odličnih basistov in precej “našponanih” bobnov, preko katerih se preliva nevrotična kitara, ter unikaten vokal, ki zelo dobro kombinira hardkorovsko kričanje s skoraj sinatrovskim “popevkarstvom”. Besedila (v angleščini) so posebna zgodba. Škoda, da niso priložena.

Album seveda ne bo prodajna uspešnica, tudi na radiu ga verjetno ne boste slišali, če pa vas zanima, kako je zvenel slovenski rock, preden je sprejel za svojo domačijsko kalkulacijo zatohle očetnjave, potem vsekakor preverite. Zveni namreč – SVETOVNO.

Share