Trije sinovi Roya Orbisona so med pripravami novih izdaj očetove zapuščine med leti 1965 in 1973 naleteli na cel album neizdanih pesmi, ki naj bi ga Roy pripravil za izdajo leta 1969, pa ga je njegova tedanja založba MGM zavrnila. Takšna je kratka zgodba na novo odkrite glasbe Roya Orbisona.
Orbisonova diskografija iz obdobja 1965-1973 do zdaj še ni bila deležna zares skrbne, uradne izdaje na digitalnih nosilcih zvoka v ZDA. Precej te glasbe se je pojavljalo na najrazličnejših kompilacijah, leta 2004 so pri angleški založbi Diablo izdali celotno zapuščino iz teh let na petih zgoščenkah (po dva in v enem primeru tri albume na posamezni) in niz je bil skrbno pripravljen. A umanjkal je album z glasbo iz filma The Fastest Guitar Alive (1967) in tudi singli iz teh let so ostali bolj ali manj razkropljeni. To so bila leta, ko Orbison ni dosegal visokih uvrstitev na glasbenih lestvicah v ZDA in je bil uspešnejši “čez mejo”, v Evropi in zlasti v Avstraliji. To so bila tudi leta hudih osebnih izgub. Najprej je leta 1966 v nesreči z motorjem umrla njegova prva žena Claudette, s katero sta se ravno pobotala po ločitvi, nakar sta leta 1968 v požaru umrla še njegova sinova. Preživel je najmlajši, Wesley, ki zdaj z bratoma, sinovoma druge Orbisonove soproge Barbare, Alexom in Royem mlajšim, sestavlja trojico Roy’s Boys – uradno skrbnico Orbisonove zapuščine. Do svoje nedavne smrti je to funkcijo odločno in zvesto opravljala soproga Barbara.
Glasba iz obdobja 1965-1973 velja za “glasbo po uspešnici Oh, Pretty Woman”, ko je Orbison podpisal pogodbo z velikanko MGM misleč, da ga tam čaka večje občinstvo in filmska kariera. Nič od tega se ni uresničilo, založba pa je po letu 1968 skorajda dvignila roke od njegove glasbene kariere – distribucijo po svetu so omejili in čeravno je imel v dogovoru zapisano umetniško svobodo, so mu plošče zavračali in poskušali določati, kaj izdati in kaj ne. Tako pravi legenda. Začelo se je sicer solidno, a ljudje, ki so skrbeli za založbo, so se menjali, posledično pa tudi skrb za Orbisona. Uspešnic, kot je bila Oh, Pretty Woman pri MGM ni imel, vsaj v ZDA ne, so pa iz tega obdobja, zlasti med 1965 in 1967, ostali nekateri antologijski albumi There Is Only One Roy Orbison, The Orbison Way, The Classic Roy Orbison in Cry Softly Lonely One, ki pa so občasno delovali rahlo anahronistično. Kljub temu je Orbison svoj značilni slog skušal vpeljati v nove čase druge polovice 1960 let in na ploščah se znajdejo pisci, kot sta Mickey Newbury in Brian Wilson. Tudi sam je napisal nekaj klasičnih pesmi, med katerimi je ena vrhunskih, My Friend, žal končala na hrbtni strani singla, a bile so še druge, ki sodijo v vrh njegovega opusa, denimo Crawling Back, Communication Breakdown, Ride Away, Heartache, Walk On, There Won’t Be Many Coming Home. Skušal je biti celo nekolikanj progresiven, npr. Southbound Jericho Parkway. Sicer pa je, zlasti po letu 1968, pel veliko pesmi iz preteklosti, od albumov, posvečenih Donu Gibsonu in Hanku Williamsu, do poklona zlati dobi nashvillskega popa v izvedbi The Three Bells. Tu je bila tudi precej kompleksna različica stalnice Danny Boy, pa Sweet Caroline Neila Diamonda in Words bratov Gibb. Z odhodom z založbe MGM se je končala tudi konsistenca njegove diskografije. V drugi polovici 1970 let je izdal samo tri albume. Laminar Flow iz leta 1979 je bil njegov zadnji solistični studijski album pred smrtjo leta 1988.
Zdaj imamo njegovo glasbo iz obdobja pri založbi MGM zbrano na enem mestu, z uradnim žegnom, po vsem svetu in tako, kot se spodobi. Zbirka The MGM Years prinaša vse omenjene albume od leta 1965 do 1973, pa še vse gradivo s singlov iz tega obdobja, tisto seveda, ki ni ugledalo luči na albumih. Zbirka je na voljo na zgoščenkah ali vinilu in vse je tudi podrobno anotirano. Kot posladek (in zaključek) je dodan “izgubljeni album” One Of The Lonely Ones z dvanajstimi pesmimi, ki jih je Orbison kanil obdelodaniti takoj za albumom Many Moods. Na snemanjih za Many Moods je posnel svojo različico znamenite balade Rodgersa in Hammersteina You’ll Never Walk Alone, a je ostala v predalu, namenjena za diskografsko naslednico. Vse preostale pesmi naj bi nastale kot neke vrste tematska celota, tuhtanje ob izgubi najbližjih. Gre za dobro izbrano mešanico avtorskih pesmi (s soavtorstvom Billa Deesa) in izvedb pesmi drugih avtorjev v slogu njegovih najboljših albumov za MGM, točneje tistih iz obdobja 1966-1967. Na Orbisonovi uradni spletni strani so zapisali, da je najenergičnejša izmed pesmi, Child Woman, Woman Child pomenila nadgradnjo Oh, Pretty Woman, a zanimivejše so nekatere balade, zlasti Say No More, Leaving Makes The Rain Come Down (Mickey Newbury), Sweet Memories, After Tonight, I Will Always (Don Gibson) in naslovna, ki vse sodijo med klasične Orbisonove izvedbe in ob bok baladam, ki jih je pisal v svojem najuspešnejšem obdobju 1960-1964 in na vrhuncu obdobja pri MGM.
“Izgubljeni album” je torej nekakšno dopolnilo k opusu Roya Orbisona, dejanska manjkajoča vrzel in kot zbirka precej bolj nepogrešljivo delo kot denimo podobna najdba iz zapuščine Johnnyja Casha Out Among The Stars, o kateri smo lani pisali na teh straneh. Pohvalno je tudi, da so sinovi očetov album izdali tudi ločeno in potemtakem tistim, ki že imajo vse albume iz obdobja MGM ni treba nujno kupovati drage “multizgoščenskezbirke”. Ta je pomembna iz treh razlogov: prvega smo že omenjali, namreč da je ta glasba zdaj končno pravično urejena in obnovljena; drugi razlog je uradno obelodanjenje albuma z glasbo iz filma The Fastest Guitar Alive – ta je sicer na ravni Elvisovih dosežkov iz tistega časa, a kot eden od bonusov je na njej že omenjena There Won’t Be Many Coming Home, Orbisonova “vietnamska” protestna pesem, ki jo velja slišati); tretji razlog pa so takisto že omenjeni zbrani preostanki s singlov.
Ugibamo lahko, kaj vse je Orbison solističnega naredil (in pustil v predalu) po letu 1973 in do 1987, ko je izdal zelo malo nove glasbe in vsaj en antologijski album, Regeneration leta 1976 – to obdobje bo še treba prekopati. Pričujoča zbirka z albumom One Of The Lonely Ones pa je dober protiargument nekaterim špekulacijam, da so po letu 1964 Orbisonova zlata leta dokončno minila. Niti približno ne.
