Fugazi (EP, Dischord, 1988)
Ni bilo treba biti lepo vzgojeni, potrpežljivo čakajoči fant (ali pa punca) iz prvega komada tega EP-ja, malega albuma benda iz Washingtona D.C., da ne bi takoj zaznal, zavohal, občutil, da je po nekaj letih krasnega praznega teka z nažiganjem vsepovprek v alter oz. neodvisnem rocku (kar seveda ni isto kot »indie rock«) spet zabrbotalo nekaj konkretnega. Živo, zares živo, se spomnim prvega koncerta, noro dobrega izbruha Fugazi pri nas v nabito polni mali dvorani, popolnoma pregreti, preznojeni menzi Študentskega naselja v Ljubljani. Bilo je pozno jesen 1988, pravzaprav je moralo biti, ker je bend ravnokar izdal svoj prvenec in prvo evropsko turnejo končal decembra istega leta, na Radiu Študent pa smo kot pri norcih vrteli promocijsko kaseto tega mini albuma, ki so ga pri založbi Dischord naknadno naslovili 7 Songs. To je bilo vse, sedem komadov s kasete in pa seveda ugleden hardcorovski pedigre članov benda, začenši z Minor Threat (dejavni od 1980 do 1983), njihovega šefa Iana MacKaya in njegove neodvisne založbe Dischord, ki je utelešala »najčistejše« v ameriškem hardcoru in postpunku, ideologijo straightedge, principe »naredi sam«, dosledno produkcijsko neodvisnost, kritično držo, distanco do nebrzdanega zaslužkarstva z muziko; se pravi tak majhen idealen otok ob še nekaterih otokih, ki so delovali in obstajali v glasbeni korporativni Ameriki, kakšrnega smo potihoma želeli prenesti k nam ali podobnega ustvariti.
Sploh je tedaj majhni organizacijski ekipi Bube v kratkem časovnem režnju uspelo prek utečenih mednarodnih mrež in povezav, ki so se vlekle od hard cora dalje, pripeljati v famozno malo menzo, ki je bila sicer povsem neprimeren plac za koncerte, ameriške bende, s katerimi so Ljubljana, za njo Slovenija, pa tudi del Jugoslavije ostali sprijeti v naslednjih letih, skoraj desetletjih – med temi bendi sta najbolj direktno, odrezavo urezala špuro ravno Fugazi in kanadski trojec No Means No.
In če sodimo z dolžno distanco (in nekaj presojevalne samozavesti) – že tedaj, med njunima prvima koncertoma, sredi strumne muzične atake je bilo precej jasno, da sta tadva benda v srži šla čez limito, ki jo je zakoličil samozadovoljni alter rock sredi osemdesetih let, s ključno dodatno glasbeno potezo, ki je v godbo ponovno vnesla izrazitejši plesni, funkovski vzgib, a pri tem ni prav v ničemer izgubila neodvisne, punkovske drže, osti, senzibilnosti, širokih obzorij. Spet se je za nazaj pokazalo, da širše trdne reference, kot je na primer muzika kakšnih Gang of Four, vedno širijo in zgibajo rock tam, kjer tako rad skrepeni. Da muzika rabi nekaj »črnobe«, tistih izraznih glasbenih sestavin, ki jih radi pripišemo skupinam in glasbeni kulturi črnskih glasbenikov in glasbenic.
Zgodba Fugazi je dovolj znana. MacKaye je bend osnoval leta 1987, njegovo ime je razširjen akronim ameriških vojakov iz časov vietnamske vojne, ki ne napoveduje ničesar dobrega, le en sam zajeb oziroma zadnjo pot domov v zadrgnjeni vreči za pokojnika: »Fucked Up, Got Ambushed, Zipped In«. V bendu so od leta 1988 do razhoda 2003 samoupravno združevali moči in delo: Ian MacKaye (kitara, glas, besedila), Guy Picciotto (glas, besedila, vse več druga kitara), Joe Lally (bas) in Brendan Canty (bobni).
Prav vse na tem prvencu, ki je leta 1989 s pesmimi z drugega EP-ja Margin Walker, izšel na kompilaciji pesmi 13 Songs, daje enega najboljših vinilov novega rocka konec osemdesetih let, a »bogami i šire«. Bend, ki v vinil vreže takih sedem komadov, začne pa jih s komadom, ki je nemudoma ponarodel in postal postpunkovska, posthardcorovska himna – »Waiting Room« – je preprosto moral po obsedeni poti neumornega koncertiranja po placih, kjer zaradi njegovih trdih zahtev niso smeli navijati cen vstopnic do onemoglosti, skušal je biti dostopen za poslušalce širom sveta. To koncertno norijo je vestno dokumentiral, snemal in na koncu tudi začel izdajati v nizu Fugazi Live Series, s skoraj 900 surovo zabeleženimi koncerti po svetu od 1987 do 2003. Med njimi so tudi poznejši ljubljanski. Posnetkov s prvega ljubljanskega v Menzi, ok, vmes sem šel preverjat na Dischord in je bil 12. novembra 1988, (zaenkrat) ni med njimi. Bil je enako dober in močan kakor prvi koncert No Means No, drugačen in poseben, jezen in radosten, realen in optimističen v svojem aktivizmu, pozivih, ki jih je sejal. Nič čudnega, da so jih posvojile naslednje generacije slušateljev in slušateljic. S pesmijo »Waiting Room« vred, ki jo lahko mirno in jezno prestavimo v sedanji čas in v ničemer ne izgubi naboja, agitke zoper neznosno zoprno občutenje sedanjosti v čakalnici; otrplega, vdanega čakanja – na kaj le?
»I am a patient boy, I wait, I wait, I wait, I wait, My time is water down a drain
Everybody’s moving, Everybody’s moving, Everything is moving, Moving, moving, moving
Please don’t leave me to remain, In the waiting room
I don’t want the news, (I cannot use it), I don’t want the news,(I won’t live by it)
Sitting outside of town, Everybody’s always down, (Tell me why) I’m in the waiting room …«
