Orkester Slovenske filharmonije

Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana; 26. februar 2016

Orkester Slovenske filharmonije z dirigentom in solistom Julianom Rachlinom

Julian_Rachlin

Na peti koncert letošnjega Modrega abonmaja so naši filharmoniki privabili enega izrazitejših “zvezdnikov” scene klasične glasbe, violinista in dirigenta Juliana Rachlina. V Litvi rojeni glasbenik se je z 9 leti vpisal na dunajski konzervatorij in med drugim študiral pri Pinchasu Zukermanu, leta 1988 je prejel naslov evrovizijskega mladega glasbenika leta in nekaj pozneje kot najmlajši solist v zgodovini orkestra nastopil z Dunajskimi filharmoniki in Riccardom Mutijem. Upravičeno smo torej tudi v Ljubljani lahko pričakovali prvovrstno glasbeno doživetje.

Tokrat se je prisotnost tako zvenečega solističnega imena poznala tudi v Gallusovi dvorani, ki je bila vidno bolj napolnjena, kot ob siceršnjih abonmajskih koncertih Slovesnske filharmonije (SF). Rachlin je že v uvodni Brittnovi skladbi Solze/Lachrymae – refleksije na pesem Johna Dowlanda za violo in godalni orkester, op. 48a začel s pridušenim, žametno toplim tonom viole, da je poslušalstvo med pizzicato vložki solista in akordično spremljavo orkestra kar zadrževalo dih skupaj z Rachlinom in orkestrom. Zanimiva skladba je s širokim pristopom k tematskemu in melodičnemu materialu ohranila dramatični lok in se lepo izpela v zgledno odmuziciranem, z melanholijo in umirjeno idilo prepletenem sklepnem delu.

Pri Mozartovih skladbah je uvod ali nemara že prvih nekaj slišanih/odigranih taktov dovolj, da dobimo relativno zelo natančno predstavo o tem, kakšna bo izvedba skladbe velikega mojstra vse do konca, in redko smo presenečeni. Tokratni uvod v Koncert za violino in orkester št. 3 v G-duru, K. 216 je zazvenel elegantno in prijetno, a tudi odmerjeno in dosledno, kot se za izvedbe Mozarta spodobi. Orkestru tokrat ni bilo kaj očitati, celo ne na področju skupne igre, kjer SF še kako rado spodrsne; v celem večeru smo slišali morda en ali dva ponesrečena trobilno-pihalna nastavka/vstopa. Rachlin, ki seveda igra na Stradivarijevo violino, je izjemen glasbenik, ki zmore biti muzikalen, zvokovno bogat in precizen obenem, zato je že prvi stavek violinskega koncerta ogromno obetal. Za počasni stavek je solist svoj ton še bolj izčistil in fokusiral, izkazal pa se je tudi kot premišljen, energičen in sugestiven dirigent (k študiju dirigiranja ga je usmeril nihče drug kot veliki Mariss Jansons). V zadnjem stavku smo slišali dobro obdelavo dinamičnih kontrastov, priljubljen motiv koncerta, ki se večkrat pojavi tudi v filmih (npr. Weirov Gospodar in bojevnik iz leta 2003), premišljeno sodelovanje pihalno-trobilne sekcije, Rachlin pa je v navdušenju in glasbeni predanosti občasno z nogo kar topotal v tempu in seveda lahkotno in do zadnje note suvereno odigral virtuozno kadenco. Sprejem publike je bil tako že ob koncu prvega dela koncerta pričakovano topel.

Prvič v živo slišati glasbo sodobnega ruskega skladatelja Alfreda Schnittkeja je vsekakor fascinantna izkušnja. Na programu je bila Sonata št. 1 za violino in komorni orkester s posebej markantnim drugim stavkom in prezentnim partom za čembalo, ki je tako zazvenel tudi po zaslugi neznanega, a odličnega gostujočega glasbenika. Zadnji stavek je zazvenel tudi kot bizarna variacija na témo španske La cucarache (sic!), ki se v pizzicatu oglasi še v sklepnih taktih skladbe. Tudi druga izvedba Mozarta tega večera, Simfonija št. 29 v A-duru je bila s solidno artikulacijo in izčiščenostjo podobno prepričljiva kot prva. Tudi Rachlin je bil v dirigentski vlogi ponovno suveren; brez taktirke in partiture (ter celo brez podija) se je z lahkoto in neobremenjeno ves čas posvečal komunikaciji z glasbeniki, kar je šlo izvedbi v velik prid. Kot zanimivo iskro lahko izpostavimo, da drugi stavek koncerta bežno spomni na priljubljeni Koncert za flavto in harfo v C-duru, K. 299 istega skladatelja. Kot dirigent je Rachlin prepričljiv in poglobljen interpret, ki se ne boji partiturnih skrivnosti in izzivov – nasprotno, posveča se jim z žarom in strastjo in več kot očitno so se tudi naši filharmoniki v njegovi družbi počutili izvrstno. Edini kiks večera je bil dodatek – Straussova Pizzicato polka, ki na koncertu s takšnim solistom in programom – niti v vlogi morebitne glasbene šale – pač ni imela kaj iskati.

Share