Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana; 2. marec 2016
foto: Michiel Hendryckx
Vsaj programsko gledano je bil četrti koncert letošnje sezone zlatega abonmaja verjetno en bolj pričakovanih. Na koncertu, poimenovanem Pomladni Beethoven, so namreč gostje iz Francije, Orkester Elizejskih poljan (Orchestre des Champs-Élysées), odigrali program, v celoti posvečen in sestavljen iz del tega legendarnega nemškega skladatelja – v prihodnjem letu se bomo spominjali 190. obletnice njegove smrti. Orkester je zaigral pod taktirko ustanovitelja in glavnega umetniškega direktorja Philippa Herrewegha, nekakšnega “francoskega Harnoncourta”, že desetletja specializiranega za baročno glasbo, izvajano na zgodovinsko pristen način.
V zadnjem času vsak koncert zlatega abonmaja Gallusovo dvorano napolni do skorajšnje razprodanosti, kar je nedvomno v veselje tako Cankarjevemu domu kot nastopajočim. Tako je bilo tudi tokrat. Žal pa še kako prisotno ostaja vprašanje oz. paradoks nekakšnega elitizma oz. “elitne kulture” v smislu zlatega abonmaja kot statusnega simbola, za kar ga veliko (preveč!) obiskovalcev nedvomno ima glede na njihovo obnašanje in odnos.
Člani orkestra so na oder prišli oblečeni v črno in s seboj prinesli stare, periodne instrumente, npr. pihala, naravne trobente, baročne timpane, ki so seveda odločilno pripomogli k avtentičnosti zvočne slike in tonske barvne palete, ki so ju bili vajeni skladatelji, glasbeniki in poslušalci Beethovnovega časa. Uvodna skladba je bila priljubljena in dramatična uvertura Koriolan, op. 62, napisana za von Collinovo istoimensko igro iz leta 1804. Ta je naslovnega starorimskega generala, ki naj bi živel v 5. stoletju pred Kristusom, slikala v kontekstu nemških romantičnih idej tragičnega junaka. Slišali smo discipliniran orkester, ki je še posebej mehak zvok dosegal v bolj liričnih pasažah, ena redkih poklicnih timpanistk Marie-Ange Petit pa je v duhu časa igrala s povsem trdimi, lesenimi palicami – odlična izbira. Njena instrumenta sta dejansko izgledala zelo stara in skratka bi si predstavljal, da prihajata prav izpred kakšnih 200 let. Godalna sekcija, posebej I. violine, je bila preveč sramežljiva in njen zvok posledično premalo odprt. Intonacija in skupna igra sta bili vseskozi impresivni, le sklepni trije zelo tihi pizzicati so razočarali.
V Koncertu za violino in orkester v D-duru, op. 61 se je ob orkestru predstavila solistka Isabelle Faust. Uvod orkestra je bil prepričljiv, Faustova pa se je v nadaljevanju lepo vpletala v glasbeno tkanino, ki jo je s svojimi glasbeniki tkal Herreweghe. Edini Beethovnov violinski koncert, ki je marsikateremu bralcu nedvomno še kako dobro znan, je prijeten za poslušanje in že v prvem stavku predstavi nekaj za skladatelja tipično spevnih melodij, ki se zelo učinkovito prepletajo z melodiko in tehnično spretnostjo solističnega parta. V kadenci smo slišali nadvse uspešno in usklajeno soigro solo violine in timpanov, vstop hornov na začetku drugega stavka pa je bil ponesrečen. Nekaj dinamičnih izpeljav je bilo res lepih in elegantno izvedenih, orkester pa se je v resnici le razigral šele proti koncu zadnjega stavka. Faustova je bila vseskozi prepričljiva in z navdušujočim in navdihnjenim igranjem iskreno ter zasluženo navdušila avditorij.
Beethovnova Simfonija št. 5 v c-molu, op. 67 je ena najslavnejših skladb klasične glasbe in ena najpogosteje izvajanih in snemanih simfonij vseh časov. Kot takšna je za izvajanje izjemno delikatna in zelo zahtevna; vsi jo poznajo, vsi s(m)o jo že neštetokrat slišali in/ali igrali, zaradi tega je dirigentom in orkestrom ob njeni izvedbi pogosto zelo težko ali nemogoče priti do presežka, ki bi bil vreden trajnega vtisa v spomin. Dirigent Herreweghe je tokrat nastopil s parituro in s prvim stavkom ni navdušil. Dolgim tonom namreč ni pustil zveneti, interpretacija je bila presuha in preveč odrezava. Le kam se je izgubila pregovorna francoska galantnost? Drugi stavek je bil predvsem v pojočih godalnih linijah mehkejši, a še vedno premalo speven. Dirigent ima navado (pre)hitrega zaključevanja posameznih fraz, ki bi se jih dalo izpeljati lepše. Naposled je klecnila še skupna igra, zaradi omenjenih dirigentskih potez in odločitev pa je delno izostal tudi katarzični finale zmagoslavnega zadnjega stavka, ki modulira v C-dur, čeprav se je orkester (podobno kot pri violinskem koncertu šele proti koncu skladbe) zvokovno naposled vendarle razširil in odprl.
Morda bo kot zaključek večera nekako mešanih občutkov zvenelo nenavadno, a ob res poznem koncu koncerta sem pomislil, da se koncerti zlatega abonmaja nemara ne začenjajo prepozno (ob 20h); za obiskovalce, ki živijo/mo 30 in več km iz Ljubljane, zna biti to ob dejstvu, da je treba zgodaj naslednje jutro v službo, vsekakor nepraktično.
