https://youtu.be/ClXdO5tMe3Q
Willie Nelson je lani kot prvi izvajalec country glasbe dobil Gershwinovo nagrado. Ne, to ni nobeno čudaštvo ali naključje. Willie Nelson namreč ni “izvajalec country glasbe” kot to niso (bili) Johnny Cash, Waylon Jennings, Kris Kristofferson ali Loretta Lynn. Lepo so jih zbasali v najpripravnejši predalček, že od daleč pa je jasno, da so vsi našteti in še mnogi drugi (bili) vse kaj drugega kot nashvillski denarniki. Nasprotno, pomagali so spreminjati podobo taistega Nashvilla. Ker so kar hitro spoznali, da je to jalovo početje, so si naredili svoj okraj, mesto glasbe, ki ni definirano z zvrstjo ali čim podobnim, pač pa zgolj z glasbo, najsibo country, blues, rokenrol ali kaj četrtega.
Sploh Nelson je bil že od začetka svoje glasbene poti trn v peti vsem pravovernim nashvillskim producentom zaradi svojega jazzovskega fraziranja. Leta 1978 je izdal uspešen album standardov Stardust, ki je bil začetek poti do Gershwina. Willie se je standardov lotil drugače kot Sinatre, Martini, Bennetti in drugi mojstri tovrstne interpretacije, a ravno v tem je čar njegovih izvedb.
Gershwina se v desetih izbranih pesmih na Summertime loti minimalistično, klubovsko, v svojo družbo pa je povabil Cyndi Lauper v pesmi Let’s Call The Whole Thing Off in Sheryl Crow v Embraceable You. Naš jeziček se vesi v prid Lauperjeve, medtem ko je marsikateri kritik v svojih zapisih favoriziral Sheryl Crow, bržčas zato, ker je nekolikanj bolj “po merilu”. Mi iščemo ravno obratno – odstopanja od mere. Williejevo fraziranje je skoz celo ploščo brezhibno. Veliko klavirja in Triggerja, nekaj Djanga in western swinga – tako bi lahko opisali zvočno podobo pričujočega albuma. Gradiva se je, kot že na nedavnih tovrstnih ploščah, American Classic (2009) in Let’s Face The Music And Dance (2013), lotil povsem nepretenciozno. Medtem ko kak Michael Bublé k zadevi pristopi s stališča: “Le pazite se, zdaj bom pel Gershwina!”, Nelsonu prav dol visi za to. Vedno je seveda spoštljiv do komponista, a ni obseden ne z njegovo ne z lastno veličino, kar je včasih pokopalo tudi Sinatro. Nelsonove izvedbe ne bodo spremenile sveta, tudi pogleda na stare klasike ne, jih je pa izjemno prijetno poslušati in pri tem se ne bati, da bi ego ušel predaleč na cesto.
