Z letnico 2015 je ravnokar izšla prva dolgometražna glasbena izdaja zasedbe The Test Pilots – o njihovem EP-ju Deadly Rhythms smo lani že pisali na naših straneh. EP je prijetno presenetil – mimogrede, izdaja na CD-ju je že razprodana. Pri podobnih podvigih se večkrat zastavi vprašanje, ali bend zmore kratko spremeniti v dolgo, točneje, ali se jedrnatost EP-ja zmore preslikati v avtorsko koherenco LP-ja. Pričujoči bend je to preizkušnjo odlično prestal in ustvaril udaren album, ki poslušalca drži pokonci skozi vseh deset komadov.
Začne se že z uvodno pesmijo, The Blob, v kateri Matt, Tony in Caveman Pat vse do konca ne popustijo z energično napadalnostjo in držo, ki, podobno kot pri slovenskih in tudi založbenih kolegih EightBomb, ne sprejema nobenih uvrščanj v kakršnekoli zvrstne razpredelnice, ampak v prenekateri pesmi na albumu (denimo v Deadly Rhythms, ki je vezni člen med EP-jem in LP-jem) naravnost izpričajo svoj glasbeni namen: rokenrol do konca. Pri tem se sklicujejo na najboljše “bad-assovsko” izročilo rockabillyja, oplemenitenega s punkovskimi in hardrockovskimi kitarskimi prijemi. Skratka: glasba ustreza vizualni podobi albuma zombijevskih rockabillyjevskih pilotov in pošasti z bombo na hrbtni strani. Zlasti se splača poslušati in slišati: Test Pilot Beat, Jumble Stomp, Flipped Out, Twisted n’ Trashed… Če skušamo povedati še drugače: iz grobov so se vrnili največji izobčenci rokenrola in zdaj so med nami. Ni naključje, da je tudi pokojni Lemmy imel rocabillyjevski bend. Ne, pardon, imel je dva rokenrolovska benda, le zvočna spektra sta se nekoliko razlikovala, sicer pa je glasba prišla iz istega jedra: iz strun mrtvih bluesmanov, iz groba Jesseja Presleyja – umrlega brata dvojčka, tako govori legenda, iz kitar Linka Wraya in Dicka Dalea, iz besa Billyja Leeja Rileyja in gromovništva Howlina Wolfa … Zabava s padali je odprta in vabljeni ste na vožnjo. In če vas iz pilotske kabine pogleda par votlih oči, ste na dobri poti.
