Razlogov, zakaj bosanski sevdah oziroma njegova zvočno poetska manifestacija, sevdalinka, nikoli ni našla svojega pravega mesta v žanrski kategoriji glasb sveta in se globalizirala, je več. Eden pomembnejših je bržkone ta, da nikoli ni imela pravega posrednika. Poleg tega sevdalinke v 80. in 90. letih prejšnjega milenija, ko je world music nastal in se uveljavil na svetovnem glasbenem trgu, za zahodne odjemalce_ke godb bržkone niso bile preveč zanimive, saj so bolehale za sindromom nacionalizma, se spogledovale s turbofolk imaginarijem ter zašle v slepo ulico komercializacije in trivializacije.
Nova generacija glasbenikov, ki je povečini odraščala med vojno v 90ih, je v novem tisočletju redefinirala sevdah ter do njega pristopila veliko bolj individualistično, študiozno, univerzalistično, a tudi osebno-izkustveno. Mednje spadajo danes mednarodno uveljavljeni izvajalci in izvajalke kot so Amira Medunjanin, skupina Divanhana, Božo Vrećo in Damir Imamović, ki jim sledi kopica mladih (izven matične domovine zaenkrat še manj znanih) sazlij, harmonikašev, pevcev in pevk.
Danes že lahko govorimo o tem, da je Damirju Imamoviću s šestim albumom Dvojka (in drugem v bosansko-srbsko-hrvaški zasedbi imenovani Sevdah Takht), po več kot desetletju aktivnega muziciranja, dekonstruiranja nacionalistične imagologije, prilepljene na glasbo, ter raziskovanja teh urbanih bosanskih ljudskih pesmi, ki upevajo raznolike načine občutenja in razumevanja sveta ter medčloveških odnosov, sevdah (do)končno uspel postaviti na zemljevid svetovnih in svetovljanskih godb.
Za to je »kriv« predvsem Chris Eckman, ki ga je pripeljal v založniško hišo Glitterbeat in produciral tudi novi album njegova kvarteta. Damirjev zaščitni jazzovski zvok, vzneseno vokalno in kitarsko improviziranje, lomljenje melodičnih linij in razgrajevanje materije, s katerim je sevdahu dolga leta nudil prostor svobode, se je na Dvojki zbistril in ukrotil, našel druge odvode in novo, izčiščeno zvočnost.
Za razliko od prejšnjega albuma (in ostalih Damirjevih), je na novi plošči večji poudarek na bolj predvidljivem in kompaktnejšem strukturiranju pesmi, meliziranemu vokalu (še posebej se razbohoti v Lijepa Mara) kot najpomembnejšemu nosilcu melodičnosti, ki ga izjemno elegantno in subtilno dopolnjuje ne le Damirjev tambur – hibrid med kitaro in sazom – ampak tudi gracilna, mehkobna, a minimalistična violina nove članice benda, klasično izobražene sarajevske glasbenice Ivane Đurić in avtorskemu sevdahu, pod katerega se podpisuje sam.
Na tem mestu velja še posebej izpostaviti odličen avtorski komad Sarajevo, ki sicer odpira album, in z verzi kot so Sve će tvoja djeca da odšute, tužne dane, sate i minute/Učiće ih da mrze i truju, o daljini dalekoj da snuju… razčara v pretelosti tolikokrat opevano mitologijo mesta.
Damir je kot eden največjih poznavalcev in vnetih raziskovalcev sevdaha in sevdalink na Dvojki obelodanil eklektični izbor pesmi, ki jih je nabiral po arhivih doma in v Evropi. Hkrati pa s svojim čedalje otipljivejšim avtorskim doprinosom dokazuje, da je sevdah živa in nenehno spreminjajoča glasbeno-pesemska forma, ki ves čas išče ravnovesje med starim in novim, se vedno odziva na vse premene časa, družbenih realnosti in nenezadnje tudi glasbene estetike.
Poleg že omenjene izvrstno dopolnjujoče se dvojice Imamović-Đurić, sonično podobo albuma jazzovsko-fuzijsko gostita (ali rahljata bolj tradicionalne glasbene forme nekaterih komadov) prekaljena člana Sevdah Takhta, beograjski električni basist Ivan Mihajlović ter zagrebški tolkalist Nenad Kovačić.
Dvojka je drugačna, raznolika in vznemirljiva plošča, s pomočjo katere je novi sevdah postal enakovreden igralec na world music sceni in si na široko odprl vrata v svet. Seveda v smislu obče glasbeno-žanrske in umetniške prepoznavnosti. Sevdah je namreč v resnici vedno bil »od sveta«.
