nashvilleportraits.com
Prvenec teksaškega kantavtorja in naturaliziranega nashvillskega kitarskega mojstra Guya Clarka je leta 1975 izšel z velikimi pričakovanji in zlasti med kritiki požel precejšnje navdušenje. S ploščo Old No. 1 se je nadaljeval kantavtorski razmah prve polovice sedemdesetih, ko so izšli prvenci Johna Prinea, Loudona Wainwrighta, Toma Waitsa, Brucea Springsteena in še koga. Townes van Zandt, vpliven teksaški avtor, dober Clarkov prijatelj in eden iz »nashvillskega teksaškega kroga«, je prvenec sicer izdal že konec šestdesetih, a na prizorišče so že prihajali nekolikanj mlajši avtorji, denimo Rodney Crowell, takrat še član spremljevalne zasedbe Emmylou Harris.
Clark je bil, kot večina zgoraj naštetih, »pisec za pisce« (songwriter’s songwriter), torej avtor, po čigar pesmih so radi segali drugi izvajalci, kritiki so ga visoko cenili, sam pa večjega komercialnega uspeha ni dosegel in se ni niti pretirano trudil, da bi ga; zanj je bilo najpomembneje, da je ustvarjal in pisal dobre pesmi, pesmi, ki jih je skrbno dotuhtaval, izdeloval in klesal. Ni naključje, da je enega svojih albumov naslovil Workbench Songs. Znan je bil tudi kot mojstrski izdelovalec kitar in kot nekakšna »siva eminenca« vseh tistih, zlasti teksaških sotrudnikov, ki so iskali zatočišča v Nashvillu. Skupaj s soprogo, avtorico (poglejte na zgodnje plošče Emmylou Harris) in slikarko Susanno Clark (1939-2012), ki ji je posvetil svoj zadnji studijski album My Favorite Picture Of You (2013) – o njem smo pisali tudi na Novi muski – sta bila neutrudna »varuha« mladih avtorjev in nadebudnih iskalcev preboja na glasbeno sceno. Pri njiju se niso zadrževali zgolj mlajši ustvarjalci, pač pa je bilo vedno dovolj prostora za vse, ki so imeli posluh za dobro pesem. Med njimi denimo tudi Johnny Cash, ki ni skoparil z izvedbami Clarkovih pesmi; med drugimi je posnel Texas 1947, The Last Gunfighter Ballad in Let Him Roll s prijatelji Williejem Nelsonom, Krisom Kristoffersonom in Waylonom Jenningsom pa tudi proslulo Desperados Waiting For A Train, ki velja za bržčas najbolj znano Clarkovo pesem.
Kot kitarist je Guy Clark izmojstril igranje na akustično kitaro tako s prsti kot s trzalico (finger in flat-picking), izhajal pa je iz t. i. »travis pickinga«, kjer prsti v sinkopiranem ritmu igrajo tako ritem kot basovsko linijo in solistične vložke. Prva večja glasbena osebnost, ki je v country in folk glasbi uporabljala zametke tega sloga, je bila Maybelle Carter, eminenca vplivne glasbene družine Carter, ki je slog inovirala v t. i. »Carter scratch«. Za njo ga je povzel Merle Travis, ki je izpopolnil »travis picking« in s pridom uporabljal za kompleksne inštrumentalne izvedbe z jazzovskim pridihom. Tretji v verigi izpopolnjevalcev pa je bil Chet Atkins, ki je siceršnjemu igranju z dvema prstoma desne roke (Carter in Travis) dodal še druge prste. Zraven ponavadi štejejo še Jerryja Reeda, ki je z značilnim slogom »the claw« takisto izhajal iz te tehnike. Guy Clark je bil tudi mojster t. i. »talking bluesa«, značilnega za teksaške kantavtorje in potujoče folkovske glasbenike (Woody Guthrie), kamor sodi tudi smisel za humor, ki ga s Clarkovimi pesmimi sicer ne povezujemo nemudoma.
Avtorski slog Guya Clarka bi lahko povzeli z besedami »laconica brevitas«, slog, ki ga poznamo denimo iz pesmi Hanka Williamsa in Merla Haggarda. Teksaška kantavtorska veja 1970 let je temeljila na pisanju na videz preprostih, negostobesednih, a v resnici kompleksnih besedil, prepletenih s prispodobami in drugimi izbranimi pesniškimi postopki. Nekolikanj bolj odkrit poetični slog je viden zlasti pri Townesu van Zandtu, poetičnost Clarkovega pesniškega značaja pa opazimo bolj med vrsticami, zlasti v naracijah in ljubezenskih baladah, denimo She Ain’t Goin’ Nowhere. O podobnostih in razlikah posameznega »teksaškega avtorskega sloga« sedemdesetih bi nekoč veljalo napisati podrobnejšo študijo, a dela Townesa van Zandta, Guya Clarka, Willieja Nelsona, Waylona Jenningsa in nekaterih drugih že dlje časa tudi na akademski ravni veljajo za presežna. Njihova moč je v tem, da so v svojem jedru preprosta in nepretenciozna, pa vendar se znanih motivov in tem lotevajo drugače, nešablonsko. Za podrobnejši uvid v njihovo ustvarjanje so dandanes na voljo celotne diskografije, tako da si mnenja o njihovem delu ni težko ustvariti, pa tudi primerjave so posledično lažje.
Pri pisanju o delu Guya Clarka, ki je preminil 17. maja 2016 v Nashvillu, se nismo dotaknili njegovega širšega življenjepisa, a faktografskih podatkov dandanes ni težko najti. Zdaj je čas za ponovno ovrednotenje Clarkovega dela, ki brez dvoma sodi v vrh avtorske ustvarjalnosti t.i. »vzporednega nashvillskega toka«. Vpliv njegovih pesmi in ustvarjanja se dandanes odraža v domala vseh opusih avtorjev, ki jim za uspeh ni dovolj ponavljati enih in istih, dolgočasnih zahtev sodobnega glasbenega trga. Rodney Crowell, Steve Earle, Lyle Lovett… vsi ti vplivni avtorji, ki nosijo močan pečat Clarkove ustvarjalnosti. Vrsta za njimi pa je dolga.
