Orkester Slovenske filharmonije v Oranžnem abonmaju; Cankarjev dom, Ljubljana, 12. maj 2016
Na zadnjem koncertu letošnjega Oranžnega abonmaja smo prisluhnili uravnoteženemu glasbenemu programu del trdno zasidranih mojstrov klasične glasbe, kar je bil prijeten spomin na koncertne sezone pred dvema in več desetletji, ko sta imela filharmonični modri in oranžni abonma še vsak svojo, dokaj strogo ločeno in začrtano programsko usmeritev in je tako poslušalec relativno zelo dobro vedel, kaj lahko pričakuje, ko se je odpravil na koncert enega ali drugega abonmaja. No, ti časi so zdaj že davno minili, vseeno pa so nas tokrat razveselila dela Mozarta, Haydna in Brahmsa.
Po nedavnem razočaranju z Mahlerjevo Drugo simfonijo je pred orkester ponovno stopil njegov aktualni šef dirigent – Uroš Lajovic in že v prvih minutah koncerta z Mozartovo Baletno glasbo iz opere Idomeneo, K. 367 veliko bolj prepričal, kot z nedavnim Mahlerjem. Sveže in vedro je zazvenel že uvodni Chaconne, pa tudi nadaljevanje je bilo slišati prijetno, s pravim pristopom in dobro uravnoteženim ansamblom. Vedno ko dobi to priložnost, je na timpanih veselje poslušati Barbaro Kresnik, godala pa so bila vseskozi dovolj čvrsta za polnokrvno izvedbo Mozarta; pohvalna je bila pozornost do delikatne mozartovske dinamike, ki često terja visoko stopnjo zbranosti in spretnosti. Še posebej sta prepričala vihravi pas seul in elegantni passepied.
Vsak klasični trobentar se prej ali slej sreča z enim temeljnih kamnov repertoarja za ta instrument – s Haydnovim Koncertom za trobento in orkester v Es-duru, Hob.: VII e, 1, tisti, ki ga (še) niso igrali, pa ga nedvomno vsaj zelo dobro poznajo. Tokrat ga je s filharmoniki izvedel nemški mojster trobente Reinhold Friedrich (nekaj dni po pričujočem koncertu je s Trobilnim ansamblom Slovenske filharmonije v okviru gostovanja v Sloveniji izvedel še en koncert). S tristavčno skladbo je solist opravil zadovoljivo, vendar sem prepričan, da mu je nekaj rezerve še ostalo, sploh v smislu suverenosti; morda je nekaj moči in ambažure hranil še za preostala dva koncerta v petek in soboto. Publiko je Friedrich sicer dodobra navdušil že z nesporno karizmo, nasmejano in optimistično dobrodušnostjo ter z zanimivo odrsko prezenco. Po dokaj rutiniranem prvem stavku je bil drugi mehkejši, tretji pa najbolj prepričljiv. Orkester je solista dinamično dovolj spustil v ospredje, vendar bi trobentar mestoma res moral “pihniti več”.
Brahmsove Variacije na Haydnovo temo v B-duru, op. 56a so bile v povezavi s solističnim koncertom posrečena programska odločitev, pa tudi prijetne za poslušanje in dobro odigrane. Zvok orkestra bi lahko dirigent bolj odprl; vse skupaj je bilo malenkost preveč zadržano do finala, ki pa je bil dovolj prepričljiv. V Spevu usode za zbor in orkester, op. 54 istega skladatelja je povečani pevski korpus (združena Zbor SF ter Mešani zbor Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina, ki sta ju pripravili Martina Batič in Jerica Rudolf) zvenel lepo in usklajeno, dinamična uravnoteženost z okestrom je bila dobra in pod črto smo slišali vzorno izvedbo preprosto lepe vokalno-instrumentalne skladbe, ki jo v tem smislu v skladateljevem opusu prekaša le še znameniti Nemški rekviem.
