Naj pero vaše orožje bo,
moje dobre, pogumne ženske!
(Kavisha Mazzella)
Nova muska v sodelovanju z Iniciativo žensk v glasbi – Glasne skozi osebna pisma obelodanja pričevanja, polemiziranja, osebne izkušnje in kritične misli žensk – akterk in ustvarjalk domačih glasbenih scen.
Sezono pisanja pisem otvarjata »Kombinatka« Nataša Smerdelj in »Z’borka« Pia Skušek.
Nataša o sebi: Še vedno sem doma v Pivki, čeprav že 25 let živim v Ljubljani. Seznam stvari, ki jih ne maram, je občutno daljši od tistega drugega, bi pa težko preživela brez glasbe, filmov, knjig, tvitanja, dobre hrane in ljudi, ki si delijo moje srce. Smisla življenja še nisem našla, mogoče je težava v tem, da ga niti ne iščem.
Pia o sebi: Zborovodkinja, komponistka in v sili tudi pevka ali klaviaturistka FPZ Z’bork. Diplomantka FF, študentka AG. Ljubiteljica dobre glasbe, sonca in optimistka, ki nestrpno čaka dan, ko feminizem ne bo več potreben.
Nataša Smerdelj. Foto: Igor Dolinar
A pen, a pen your weapon be,
my fine courageous women!
Draga Pia,
Vem, da veš, iz katere pesmi je zgornji verz. Spominjam se, ko sem prvič poslušala vaš nastop v klubu Gromka. Z Barbaro sva sedeli v prvi vrsti in ko ste prišle na oder, me je spreletel občutek, podoben tistemu, ki ga doživim sama, ko gremo s puncami na oder. Vznemirjenje in veselo pričakovanje, mogoče včasih malo treme. Ko ste zapele prvo pesem, sem si rekla: »To je to, bravo, ženske!« In potem ste zapele Love and Justice, eno mojih najljubših.
Mislim, da nas je bilo ob nastanku Kombinata enaindvajset. Manjša, obvladljiva skupnost starih prijateljic, sostanovalk in sošolk. Vse smo opravile avdicijo. Mateja, zborovodja, je vložila vse napore v to, da bi iz pretežno kadilskega zbora nabrala solidno število sopranov in na vsaki naslednji avdiciji smo si malce oddahnile, ko se je izkazalo, da katera od kandidatk zmore zapeti tudi nekoliko višje tone. Motivacija je bila na višku, še sama, ki pojem tretji glas, sem štartala kot sopran. Vse za skupnost! 🙂
Skupnost pa je rasla, vsako leto nas je bilo več, pridružili so se muzikantje. Tudi povpraševanja po nastopih je bilo vedno več in ugotovile smo, da ne moremo več funkcionirati tako, da gre cel pevski zbor na pivo in se vse zmeni. Ustanovile smo zavod, za koordinacijo zbora se je organiziral programski odbor, posneli smo CD. Skupaj smo previharili osem let, se skregali in pobotali, smejali in jokali, rodilo se je kup otrok, ki so naše pesmi poslušali že v trebuhih svojih mam, zdaj jih pa že sami prepevajo. Te pesmi, tolikokrat zapete.
Včasih se sprašujem ali sploh še vem, kaj pojem, ali je petje postalo zgolj rutina, ponavljanje besed. Kakšna neznanska moč se skriva v pesmi! Tisto nekaj, kar jo dvigne nad »navadno« prozo. Mogoče rima in nato še melodija, vsekakor pa sporočilo. Čeprav se mi zdi, da je svet preplavljen s plehkimi, celo škodljivimi sporočili. Žal nekaterih niti ne zaznamo. Spomnim se, ko sem na vašem nastopu poslušala »predelano« istrsko ljudsko pesem Dajte, dajte. Priznam, da do takrat nisem niti pomislila, kako seksistična je, kako žaljiva do starejših žensk. Pojma nisem imela, kaj pomeni »rampin«. Ker gre za pesem s privlačno melodijo, ki gre v uho, sem si jo pač popevala, ne da bi razmišljala, o čem pravzaprav govori. Zdaj vem. In zato se mi zdi silno pomembno, da ljudem, poleg petja, o pesmih tudi spregovorimo. Vsaka od njih živi svoje življenje, vmes mogoče tudi malo umre in se spet nekje pojavi…
Zdi se mi, da se vsakič, ko o pesmi spregovorimo, poklonimo njihovim avtorjem in tistim, ki so jo širili, tudi umirali zaradi njenega sporočila. In prav je tako. Svet, v katerem živimo, namreč prerad pozablja, še raje pa potvarja zgodbe in spomine, o katerih pojemo.
Kakorkoli, Kombinat je pevski zbor, ki človeka »pozauga« in to nikakor ne v slabem smislu. Sama sem šele v zadnjih par letih manj dejavna in bolj prepevam kot karkoli drugega, si pa trenutno ne predstavljam, da tega ne bi več počela.
In zdaj, Pia, ti predajam štafeto. Kdaj, kako in zakaj Z’borke? 🙂
Lepo te pozdravljam,
Nataša
*zgornji verz je iz pesmi Love and Justice glasbenice Kavishe Mazzella
Pia Skušek. Foto: Rebeka Bernetič
Draga Nataša,
Naš začetek je bil drugačen. Nismo se poznale, vsaj večina ne. Spominjam se nekega zimskega popoldneva v začetku leta 2014, ravno takrat je iz živalskega vrta pobegnila risinja, ko sem v službi zdolgočaseno odprla e-pošto. V njej pa na moje presenečenje oglas, da se ustanavlja feministični pevski zbor. Poleg pevk_cev, skladateljev_ic, teoretičark_kov … se išče tudi zborovodkinja. Duh je ušel iz steklenice. Samo ena misel mi je šla po glavi: »To mesto moram dobiti! «
Potem sem – priznam, da sem imela kar malo treme – pisala Anji in Danijeli[1]. Dobile smo se na čaju; veliko je bilo za doreči, kaj bomo pele, kje in kako delovale. Bomo izvajale klasično, ljudsko, popularno glasbo, pesmi upora? Bomo del zborovske ali alternativne scene? Bomo promovirale sodobne skladateljice ali morda poskušale rehabilitirati tiste, ki jih je zgodovina izrinila v pozabo? Bomo pele feministična besedila, parodirale šovinistična?
Imele smo skupnega sovražnika, komad Blurred lines Robina Thicka. Vsakič, ko sem ga slišala po radiu, mi je zavrela kri, in zelo sem se zabavala, pa tudi zamislila, ko sem odkrila parodijo skupine Mod Carousel. V njej sta vlogi moških in žensk zamenjani – ženske pojejo šovinistično besedilo, moški pa plešejo okrog njih v perilu, zapeljivo ližejo sladoled in se igrajo s plišastim tigrom. Ta videospot pove več kot tisoč besed, pove, kako so seksualizacija, poniževanje, da ne rečem pobebavljenje žensk v videospotih postali že samoumevni. Eno je vedeti, da obstajajo dvojna merila, drugo je videti na nazornem primeru. Priporočam ogled!
To pa ni bil edini skupni sovražnik. Tu so bile še ljudske pesmi z mizoginim verzom »Stari babi štrik za vrat!« na čelu, ki sta jih Anja in Danijela kar stresali iz rokava.
Kak mesec zatem smo se nato prvič zbrale v polnem številu na ustanovnem sestanku. Prišla je tudi ena od vas, a se je zaradi prekrivanja terminov vaj odločila, da ostane z vami.
Sčasoma ste Kombinatke poleg naših starejših sester, s katerimi so nas mediji radi zamenjevali, postale tudi naše somišljenice in zaveznice. Skupaj smo se drle: »Živela Simone de Beauvoir! « v Cankarjevem domu.[2] Oboje smo podprle Refugees welcome na Kotnikovi. In ravno po tem shodu smo poleg številnih pozitivnih odzivov opazile tudi največ sovražnih, žaljivih komentarjev.
Govorim o anonimnih spletnih komentarjih, vendar pa se s podobnim problemom srečujemo tudi v živo. Od »mucik« do dobronamernega nasveta, da »ne smemo sovražiti moških«, do osebe, ki se začutila potrebo, da nam razkrije, da ima penis, vse živo smo že doživele na nastopih. Če mi kdaj med poslušanjem vaših pesmi na youtubu miška zdrsne navzdol, vidim, da ste tudi ve tarča raznih pripomb. Najbolj me je zbodlo v oči, da se spletni anonimneži celo večkrat kot ob vsebino ali petje obregnejo ob naš videz. To velja celo za pozitivne komentarje. Če nekdo hoče izraziti občudovanje ženskih glasbenic – »Lepi joški!« Če hoče izraziti, da mu izvedba ni bila všeč – »Grdi joški!« Če hoče povedati, da se ideološko ne strinja – »Obrijte si noge in nataknite modrc!«
Gotovo gre pri tem za poskus diskreditiranja. Tudi discipliniranja. Za jemanje glasu, omejevanje žensk na telesa, preusmerjanje pozornosti s sporočila pesmi na nekaj, kar pravzaprav sploh ni relevantno – videz izvajalk. Veliko lažje ga je komentirati, saj je popolnoma arbitraren. Nič ni treba utemeljevati – Grde ste! – pika.
Včasih vidim v tem zadnji obupani krik patriarhata: ta nekoč krotka domača bitja zdaj skrbijo sama zase, imajo izobrazbo in mnenja, iniciative in pravice. Prilezle so izza štedilnika in preplavile svet!
Spet drugič se mi zdi, da je problem širši. Nekateri ljudje preprosto še vedno niso navajeni sprejemati žensk kot nosilk idej. Preostane jim, da si jih ogledujejo kot potencialne spolne partnerke. Mogoče so tudi plehki in ignorantski do vsakršnih idej in samo iščejo primerno tarčo, na katero bi zlili svojo zagrenjenost. Trudim se izogibati spletnim komentarjem, kjer se za herojskimi uporabniškimi imeni skrivajo frustrirani anonimneži_ice.
Pa ve? Kako se s tem soočate? So katero od vaših pevk negativni odzivi prestrašili? Imaš morda kako zanimivo osebno izkušnjo s koncertov?
Lepo se imej in se že veselim tvojega naslednjega pisma!
Pia
[1] Pobudnici za ustanovitev zbora sta bili Anja Kocman in Danijela Zajc.
[2] Novembra 2015 smo ŽPZ Kombinat in FPZ Z’borke s flash mobom prekinile sporno debatno kavarno z naslovom “Nova levica in krščanstvo” na 31. Slovenskem knjižnem sejmu.
