Karine Polwart – Wind Resistance (Faber & Faber, 2017) *knjiga
Karine Polwart with Pippa Murphy – A Pocket of Wind Resistance (Hudson Records, 2017) *album
Wind Resistance knjiga (L) & album (D)
V decembrskem Guardianu je Robert Macfarlane, eden vidnejših britanskih pisateljev in literarnih kritikov, objavil najljubše izdaje iztekajočega leta. Mednje je, poleg Thoreaujeve kontemplacije dreves, na najvišje mesto uvrstil knjižni prvenec škotske kantavtorice, skladateljice, esejistke, aktivistke (po novem tudi pisateljice – poleg omenjene knjige je tik pred tiskom tudi njena prva pravljica za otroke) Karine Polwart, z naslovom Wind Resistance, nastale po istoimenski gledališko-glasbeni predstavi, ki je bila leto poprej na edinburškem festivalu Fringe razprodana nekaj tednov zapored, nagradilo pa jo je tudi Združenje škotskih gledaliških kritikov.
Tako v dramski, literarni kot v glasbeni obliki je Wind Resistance pripoved, spletena iz tisoč drobnih niti, v katerih avtorica subtilno sopostavlja narativni in glasbeni del, sestavljen iz njenih avtorskih, pa tudi tradicionalnih pesmi, ki se navezujejo na tematiko, kakofonije zvokov ženskih glasov (včasih pridušenih, drugič strašljivo prisotnih, žalujočih, tolažečih) ter posnetkov lokalnega biotopa, ki se prelivajo skozi zgodbo o Roberti in Williu Sime (starša njene pokojne sosede Molly Kristensen) in njuni ljubezni iz začetka 20. stoletja, ki jo je tragično prelomila Robertina smrt na porodu. Njuna zgodba je vodilni šiv na platnu Wind Resistance, stranske vbode pa obšijejo avtoričina travmatična porodna izkušnja, pa mrmranje menihov-zdravilcev iz znane srednjeveške bolnišnice v Soutri, ki predstavlja enega od zametkov britanskega zdravstvenega sistema. Karine nas opozarja, da je brezplačno zdravstvo eden najpomembnejših temeljev naše solidarnosti in sodelovanja. Posebne oblike sodelovalnosti najde tudi v socialistih neba, kot imenuje kratkokljune gosi, ki jih na poti med Afriko in severom Evrope opazuje na mokrišču Fala Flow blizu njenega doma. Te gosi, podobno kot ostale ptice selivke, med dolgim letom na drugi konec sveta ustvarjajo žepke upora vetru, ki so bistvene za preživetje cele jate.
Karine Polwart v mojstrskem in večžanrskem prepletu različnih pripovednih tematik, narativnih in glasbenih načinov, artikulira simbolne oblike upora vetru v naših lastnih jatah. Obenem pa se skozi upovedovanje in glasenje zgodovine in sedanjosti, intimnih, družbenih in političnih razsežnosti bivanja, rojevanja in umiranja, na ganljiv način prikloni glasovom tistih, ki so odšli pred nami. Glasovom, brez katerih ta čudoviti projekt sinergij med gledališčem, literaturo, zgodovino, ekologijo, glasbo in besedo, ne bi obstajal.
p.s. Zvočna podobna zgoščenke je plod sodelovanja s skladateljico in aranžerko zvoka Pippo Murphy.
Albumu lahko v celoti prisluhnete na bandcamp linku.
Intervju s Karine Polwart, ki smo ga na Novi muski lansko leto objavili v rubriki SEDEM, si lahko preberete tukaj.
