Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Šestič v novi, tretji sezoni.

Danes najprepoznavnejšo škotsko kantavtorico, pa tudi esejistko, skladateljico, pisateljico in aktivistko Karine Polwart sem spoznala pred dvajsetimi leti. Takrat nisem niti slutila, da se bosta najini življenji kasneje prepletli tako na ustvarjalen kot tudi na prijateljski, da ne rečem sestrski način. Tega nisem vedela niti pred štirinajstimi leti, ko sem se tik pred izidom njenega samostojnega prvenca, ki jo je z BBC-jevima nagradama za najboljšo pesem in najboljšo mlado glasbenico naslednje leto izstrelil v orbito znanih britanskih folk pevk in pevcev, z njo pogovarjala za Musko (št. 9-10, 2003).

Na svoji dosedanji glasbeni poti je izdala pet albumov, sodelovala skorajda z vsemi glasbeniki/icami na škotski folk sceni in v sorodnih žanrskih okoljih (jazz, indie, pop), pa tudi s številnimi literati/injami, gledališčniki/icami, animatorji/kami, znanstveniki/icami, filmarji/kami in drugimi zanimivimi ljudmi. Kot pevka, kitaristka, svetovalka in zaupnica je sodelovala tudi na mojem albumu Hope’s Beautiful Daughters ter mu dala ime.

Je izjemno pronicljiva sogovornica in tenkočutna ustvarjalka, ki je vpisan doktorat iz filozofije in delo v organizaciji, ki se ukvarja s preprečevanjem nasilja nad ženskami, v svojih poznih dvajsetih letih zamenjala za glasbeno kariero, a njen socialni čut in ontološko motrenje svetov zunaj in v nas še vedno močno odzvanja v njenih pesmih in pisanju, pa najsi poje o Donaldu Trumpu (Cover Your Eyes, glej spodaj), čapljah ali o hiši, v kateri je vzgajala otroke.

V zadnjem letu je na edinburškem festivalu Fringe gostovala z lastno gledališko-glasbeno predstavo Wind Resistance (Upor vetru), ki je bila razprodana vseh štirinajst ponovitev, skupaj z devetimi folk glasbenicami iz celega otoka pa je sodelovala pri odmevnem projektu Songs of Separation (Pesmi ločitve), ki je bil pred dobrim mesecem dni okronan za folk album leta na podelitvi BBC-jevih nagrad Folk Awards. »Gre za pesmi, ki govorijo o ločenosti ljudi od naravnega okolja in dediščine prednikov, vse bolj hromeči revščini in vzrokih za današnje migracije in izgnanstva,« pravi Karine.

V svojih pesmih postavlja spominska obeležja človeškemu trpljenju, bolečini, upanju, ranljivosti in sočutju. Skoznje nas uči o počlovečevanju, ki je v nenehnem nastajanju in hkrati v nenehni nevarnosti, da se razčloveči. V iskanju, raziskovanju in upevanju tega krhkega ravnovesja je Karinina izpovedna moč naravnost impozantna.

 

ENA Moj prvi spomin nate je spomin na mlado, zelo sramežljivo Karine, ki je avgusta 1997, v času edinburškega festivala Fringe, skrivaj stopila v  folk klub Royal Oak in začarala vse prisotne s svojim sijočim, toplim, drhtečim glasom in nato izginila v noč. Cel svet ali vsaj dva sta se zgodila v teh dvajsetih letih, odkar sem te prvič videla. Ta glas je medtem pridobil na težnosti, gostoti, substanci, mehki moči in nadzoru. Kaj se je zgodilo v tem obdobju? Na kakšne načine tvoj tedanji glas komunicira z glasom in glasovi, s katerimi živiš danes? Je to del procesa iskanja glasu? Ali lahko glas resnično najdemo ali je nemara vedno v procesu postajanja?

Prepoznala sem se v tem opisu nervoznega mladega dekleta, ki je prišla v bar in zapela. Za to je morala zbrati pogum, saj je bila zelo sramežljiva in vsakič, ko jo je nekdo ogovoril, ji je obraz (in vrat) zalila rdečica. A petje je medtem zanjo postalo transformativno. Ko pojem, se počutim varno, tudi če stojim pred veliko množico. Veliko bolj zastrašujoče je stopiti med neznane ljudi na kakšni zabavi, ali na kakšnem dogodku za navezovanje poslovnih stikov… Petje je način povezovanja z ljudmi, pritegnitev pozornosti nase in hkrati drugega k drugemu. Prej kot nekaj veličastnega ali atletskega, je petje oblika intimnosti. Gre za povezovanje, za to, kako odpreti boleče, zahtevne, negotove stvari na način, ki odpira moj nežni del – čustven, ranljiv, v drobovju  – s tem istim nežnim delom v drugih ljudeh. To kraljestvo pesmi, zgodb in emocionalnih resnic je bistven del moje komunikacije.

Glede iskanja glasu pa mislim, da sem vedno imela močno željo po artikulaciji poslanstva ali namena, predvsem zase. Mnogo mojih zanimanj – od življenja žensk, vzrokov za nasilje, narave moči, krmarjenja med negotovostmi – je prisotnih že od otroštva in skozi spreminjanja lastne profesionalne identitete – od učiteljice filozofije, borke za otrokove pravice, ter kot glasbenice in pisateljice. Sumim, da bi bila v nekem drugem času in prostoru nekdo, ki bi lahko povzročil nenamerno kolonialistično razdejanje pod pretvezo evangelizma. Ta pravičniški del sebe moram še raziskati.

Moje življenje je seveda vse, kar je prišlo med takrat in zdaj. Življenje je večno postajanje. Vedno nove globine sebe in drugih odkrivam prav skozi razmerja in zveze, skozi njihov razvoj in izgubo, kot mati, partnerka, bivša partnerka, kot hči in prijateljica. Pod površjem je vedno nekaj več. Kopljem po teh skritih prostorih lastnega življenja in sveta na splošno. Vsak temu ni naklonjen. A to je moj dom.

DVE Nick Cave takole opiše proces pisanja pesmi (songwriting): »Pri pisanju pesmi je bistvena stvar kontrapunkt. S soočanjem dveh povsem različnih podob vidiš, v katero smer letijo iskre. Kot da bi v neko sobo postavil otroka in, denimo, mongolskega psihopata, se usedel in opazoval, kaj se bo zgodilo. Potem pošlješ tja klovna na triciklu, zopet opazuješ in čakaš. In če to ni dovolj, ustreliš klovna.« Koliko klovnov pa si ustrelila ti? No, šalo na stran, kako proces pisanja pesmi izgleda v tvojem primeru?

Ha, to je pa čisto nickcaveovska izjava, kajne? Zelo rada imam njegove pesmi, tip je velikan. O svojih pesmih razmišljam bolj kot o krajinah, ki jih deloma konstruiram sama, a so po drugi strani tudi zelo misteriozne. Te krajine so sonične in harmonične, pa hkrati sestavljene iz konkretnih podob in besed. Lahko se potepam po teh prostorih, ki so napol ustvarjeni in se v njih izgubim. Na ta način lahko opazim in raziskujem stvari, ki jih prej nisem videla ali slišala. Morda je to podobno tistemu, o čemer govori Cave v svoji burleskni viziji ustvarjanja pesmi.

Zame je lahko pesem tudi zemljevid. V zadnjem času me zanimajo pesmi s posebnimi oblikami, namenske pesmi. Nick Cave, na primer, pogosto poje s preroškim, svečeniškim glasom. Njegove pesmi zato v meni odzvanjajo kot himne ali pridige. Ravnokar sem napisala nekaj pesmi za svoj novi album. V njih se znajdejo tudi sekularni blagoslovi in maša, uspavanka in urok. Uživam v pisanju zelo specifičnih pesemskih oblik. 

TRI »Ko sem odraščala in je bilo življenje neprijetno, sem si obraz prekrila s knjigo kot s kisikovo masko. Pisateljica sem postala zato, ker si hočem zagotoviti dovoljšnje zaloge zraka« (Jeanette Winterson). Morda se nekaterim to zdi precej samovšečen razlog postati pisatelj/ica, ampak ali ni pisanje in ustvarjanje glasbe ravno to – zagotavljanje zalog zraka, čiste svobode diha, transformacije banalnega in vsakdanjega v nekaj pomenljivega in obstojnega, v prvi vrsti za ustvarjalca/ko samega/samo? Po drugi strani pa je vsaka oblika umetniške komunikacije še vedno komunikacija, neke vrste občestvenost, celo obhajilnost. Poskus grajenja skupnosti ne le skozi popisano stran ali note, ampak tudi skozi prazno stran in tišino. Kakšno vlogo v tvojem ustvarjanju igrata tišina in prazna stran?

Ker sem brala Wintersonovo, razumem, zakaj je tako doumela pisanje. A ko si sama skušam zagotoviti dovoljšnje zaloge zraka, je to bolj v pragmatičnem smislu, kot to počnejo stevardese na letalih – najprej si sam nadeni masko, sicer drugim ne boš koristen. Mislim, da me najbolj zanima zrak, ki ga dihamo, ker je skupen vsem nam, umetnost kot oblika komunikacije in povezanosti. Prav zato mi folk glasba predstavlja hranljivi vir. Všeč mi je tudi ideja obhajilnosti. Nisem religiozna, zato mi glasba, še posebej pesmi, ki se pojejo skupnostno, predstavlja prostor, kjer doživljam to globoko obhajilnost z drugimi. Lačna sem tega občutka.

Prav tako me zanima bardska tradicija poetov in glasbenikov v službi skupnosti. Morda zveni domišljavo, a to namero nosim v sebi. S tem v mislih sem letos pozimi napisala pesem I Burn But I am Not Consumed (Gorim, a nisem uničen) za orkester, v kateri predsednika Trumpa naslavljajo stara gorovja in kamni otoka Lewis v škotskih Hebridih, kjer je bila rojena njegova mati Mary Anne Macleod. V tej pesmi (ki jo lahko slišite tule) sem zavestno prevzela paternalističen, elementaren, bardski ton.

Kar se tiče tišine in prazne strani, me kot pisateljico in glasbenico fascinira vmesni prostor; tisto, kar ni izrečeno. Zame je v komunikaciji skozi pesmi in z drugimi najpomembnejše odpiranje in ne zapiranje možnosti. Nočem biti vedno povsem razumjiva. Včasih mi je pomembnejše, da ljudje razumejo kontekst mojih pesmi. Zato vse več pozornosti posvečam zgodbam, ki jih spremljajo pesmi; zgodbam kot nekakšnim posodam za pesmi. A prav tako me gane tisto, kar oživi v poslušalcu in česar ne morem predvideti. Rada vidim, da je pesem odprta brezkončnim interpretacijam.

ŠTIRI Preden si postala profesionalna glasbenica, si študirala flozofijo in delala v Women’s Aid, organizaciji, ki nudi pomoč ženskam, žrtvam domačega nasilja. Kljub številnim poskusom odprave fizičnega in verbalnega nasilja nad ženskami, mizoginije in seksizma v zadnjih sto letih, je patriarhalna ideologija še vedno živa in še kako prisotna. Posebno skrb vzbuja žensko mahanje z zastavo partiarhata (tudi nekatere politične voditeljice jo vihtijo). Kaj nam to pove? Poleg tega je glasbeni posel še vedno moški svet, v katerem raznotere vloge žensk (razen tradicionalne objektifikacije pevk ter vloge asistentk moškim) do danes niso ustrezno nagovorjene in raziskane. Folk scena, ki je tvoj glasbeni domicil, se zdi v tem smislu bolj demokratična. S kakšnimi težavami (in morda privilegiji) se soočajo ženske na britanski folk sceni? Si mati dveh otrok, ki je bila pogosto na turnejah. Kako to izgleda zate in za druge mlade mamice, ki nastopajo po Veliki Britaniji in tudi v tujini?

Da, patriarhat je še kako živ, in celo zdi se, da se veličastno krepi. Težko si predstavljamo Thereso May ali Marie Le Pen kot borki za enakopravnost ali kakršenkoli napredek. Poglavitna sprememba v moji perspektivi feministke v zadnjih dvajsetih letih je spoznanje, kako škodljiv je pravzaprav patriarhat za intimnost in dobrobit moških in dečkov, kot tudi žensk in punčk. To je gotovo povezano z dejstvom, da sem mama desetletnemu fantu in skrbi me, v kakšen svet bo zrastel. Kot mama se zgrozim ob misli na spletni svet brezbrižne mizoginije in pornografije, kot tudi ob slavljenju starošolskega posmehovanja, pohote in dominantne maskulinosti v političnih in korporativnih krogih. To je žalitev tega, kar lahko moški so.

Britanska/škotska folk scena je bolj egalitarna od drugih. Nedvomno je na tej sceni veliko pomembnih umetnic, sploh pevk in violinist. A zanimivo se mi zdi (in to je bolj opažanje kot stališče), koliko teh umetnic ima simbiotično ustvarjalno razmerje z moškimi producenti, tonci in glasbeniki, ki so hkrati tudi njihovi partnerji. To deloma pripomore k preživetju mnogih umetnic, še posebej tistih, ki so hkrati tudi mame, v primeru prepoznavnih moških solo artistov pa temu ni tako.

Menim, da je glasbeni marketing »luštkanih punčk« verjetno manj razširjen in izrazit v folk glasbi kot v mainstreamu, saj ne gre za glasbeno kulturo, v kateri bi dominiral kult mladosti, dolpoteg singlic, internetnega predvajanja ali videov. Živo izvajanje je še vedno srce scene, v kateri nekaj štejejo starost, zrelost in veščine. Preferira se izvajalce/ke, ki so vešči komunikacije z občinstvom tudi na verbalni ravni. Velikokrat je torej zelo pomembno prav to, da si pristen in dostopen ljudem.

Še vedno pa relativno malo žensk producira svoje delo ali zavzema vodilne položaje v obsežnih projektih. Mladi, testosterona polni moški bendi, dominirajo med festivalskimi zasedbami. A obstaja tudi zdrava in živahna debata o spolnih vlogah in zastopanosti obeh spolov na škotski folk sceni.

Kot samska mati dveh otrok si težko privoščim biti na poti, zato so moje turneje redko daljše od štirih ali petih koncertov zapored. Nimam takšnega otroškega varstva, da bi zmogla ostati zdoma več časa. In tudi če bi ga imela, se za to ne bi odločila. Preveč cenim čas, ki ga preživim z otroki. Tega, kar bi izgubila, ne bi mogla nadoknaditi. Opažam tudi, da turnejska odsotnost povzroča rahljanje povezav s partnerji in skupnostmi. Pri stereotipizaciji sem sicer previdna, a morda moški s tem vseeno lažje shajajo kot ženske. Nedvomno so moški na turnejski sceni bolj prisotni od žensk. To z leti postaja vse bolj izrazito.

Zato se v zadnjih letih osredotočam bolj na kabinetno delo, na pisanje glasbenih naročil za druge ter na časovno in prostorsko specifična projektna dela. To je vseeno malo bolj humano od turnejskega življenja.

PET Biti neodvisni/a glasbenik/ca postaja vse težja oblika preživetja, ne glede na to, kje deluješ. Glasbenik/ca mora danes obvladati veliko reči, od prodaje svojih produktov, do produkcije, promocije, marketinga, bookinga ipd. Kakšna je trenutna situacija na britanski in škotski sceni? Kakšne strategije mora nekdo ubrati, da lahko sploh preživi? Sta solidarnost in sodelovanje še vedno vitalni obliki preživetja tako scene kot posameznih ustvarjalcev/k?

Da, vse težje postaja, sploh, ker se potencialni prihodek od prodanih albumov zmanjšuje. Starejša ko sem (imam 46 let), manj sem prepričana v dolgoročno sposobnost preživetja kot glasbenica. Večina glasbenikov, ki jih poznam, so vešči več vlog. Smo podjetniki, založniki, učitelji, projektni menedžerji, zbiralci sredstev, pisci reklamnih besedil, oglaševalci, administratorji, svetovalci in še kaj. Srečo imam, da delam s prijateljem in sodelavcem, ki mi pomaga pri menedžmentu in administraciji, kar mi omogoča, da se lažje osredotočim na ustvarjanje, koncertiranje in načrtovanje. Sicer ne vem, kako bi vse to zmogla sama. A to velja zgolj za manjše število glasbenikov. Finančna podpora umetnosti se tudi na Škotskem zmanjšuje, a je vseeno še vedno boljša kot v mnogih drugih državah.

Scena je zelo odvisna od denarnih subvencij, ali neposredno preko glasbenikov/ic ali pa posredno preko prizorišč in skupnostnih projektov, s pomočjo katerih se glasbenki/ce preživljajo. Menim, da bosta sodelovanje in izmenjava veščin ter resursov postajali vse pomembnejši. Tisti, ki so iz ničle sposobni ustvariti in upravljati projekte, festivale, rezidence, delavnice ipd., bodo splavali hitreje od ostalih.

 

ŠEST Po škotskem referendumu septembra 2014, brexitu junija lani in predčasnih volitvah, razpisanih za letošnji junij, situacija v Veliki Britaniji postaja tako napeta, kaotična in vroča, kot že dolgo ne. Temeljno delo škotskega zgodovinarja Toma Nairna The Break Up of Britain/Razpad Velike Britanije, ki je prvič izšlo že pred štiridesetimi leti, zveni kot uvodnik v prihodnost (ali brezprihodnost) Britanije, ki je v tem trenutku še ni mogoče zares predvideti. Kako to dojemaš ti? Je novi škotski referendum, ki ga napoveduje vaša premierka Nicola Sturgeon, politična izbira ali zgodovinska nujnost? Kako politična situacija doma in na tujem vpliva na tvoje življenje in delo? Kam od tu naprej – kot človeško bitje, umetnica, mati?

Leta 2014 sem bila zelo dejavna v kampanji za škotsko neodvisnost (t.i. YES kampanja). Govorila sem na mnogih dogodkih, povezanih s kampanjo, pisala članke za časopise, pela na dobrodelnih prireditvah in gostila diskusije v lokalnih skupnostih, kjer smo govorili o možnostih za prihodnost samostojne Škotske. V to sem bila zelo vpeta tudi kot del skupnosti umetnikov, ki so bili večinoma vsi za odcepitev.

V vašem delu sveta seveda veliko bolje od večine nas poznate nevarnosti in grozote etničnega nacionalizma. Moja podpora škotski neodvisnosti seveda ni prišla od tam. Gre za pragmatični, civilni nacionalizem, ki korenini v želji po lokalni samoupravi, odgovornosti in politični avtonomiji in hkrati zavrača dominantne neoliberalne vrednote bogate, konzervativne in samovšečne jugovzhodne Anglije.

A brexit je prehitel škotsko neodvisnost. Predvidevam, da je razpad Združenega Kraljestva kot politične entitete skorajda neizogiben. Mislim, da ga bodo razvnemali tako zlonamerni pritiski angleškega in britanskega nacionalizma, kot tudi vse, kar bo Škotska hotela napraviti neodvisno od tega. Zelo veliko napora in skrbi bo povsod po otočju treba vložiti v to, da etnično sovraštvo ne postane dominantni diskurz.

Politična situacija doma in na tujem me obremenjuje. Ljudje okoli mene so utrujeni, prestrašeni, zaskrbljeni, depresivni in bolni. Naša kultura 24-urnih novic, resničnih ali lažnih, spodbuja občutek, da se vse dogaja zdaj, da vse potrebuje našo pozornost zdaj. Je glasna in nujna. Strah, ki ga povzroča, je kot droga. Ne verjamem, da je od ljudi na takšnem adrenalinu ali drogi moč pričakovati negovanje sočutja in nesebičnega mnenja. Zato kot glasbenica, pisateljica in tudi v svojem vsakodnevnem življenju nenehno iščem nekaj, kar je tišje, počasnejše in starejše. Morda me je prav zato od vseh umetniških oblik najprej pritegnila prav ljudska glasba, ker je neke vrste glasbena sedimentacija, rezultat procesov, ki so veliko daljši od človeškega življenja ali vlad. Govori skozi zapuščino, skozi zgodbe tistih, ki so šli pred nami. Zame je to ključnega pomena, saj se zaradi tega počutim manj osamljeno v tem vesolju in zato, ker menim, da vse tisto, kar je bilo pred nami, še posebej pa bolečina, živi v naših kosteh in se uprizarja skozi nas.

Kar se je razjedlo tukaj in zdaj je občutek imanentne povezanosti z drugmi. To me straši. Menim, da glasba in ostale oblike umetnosti predstavljajo krik proti izolaciji in atomizaciji. Ustvarjanje glasbe in pisanje mi predstavlja povezanost, komunikacijo, resoniranje z življenji drugih. To vpliva ne le na moj način ustvarjanja, ampak tudi na vsebino mojega dela.

Lani sem v sodelovanju z Edinburškim licejskim gledališčem in Edinburškim mednarodnim festivalom napisala svoje prvo gledališko delo Wind Resistance (Upor vetru). Gre za monodramo oziroma performativni esej, v katerem se prepletajo pesmi, zvoki narave, miti, memoarji, znanost, lokalna zgodovina in nekdanja slava škotskega nogometa iz 80. let prejšnjega stoletja. Njen osrednji motiv je migracija kratkokljunih gosi iz Islandije in Grenlandije na Škotsko. Jata, v kateri letijo gosi, je vedno v obliki črke V. Gre za neverjeten sodelovalni ples, v katerem vsaka gos za 65% zmanjša upor ptici, ki leti za njo ali pod njo. Ti žepki upora vetru so bistveni za preživetje cele ekipe gosi. To me je napeljalo k misli o virtualnih oblikah upora vetru, ki jih ustvarjamo drug za drugega, kako cenimo ljudi v naši okolici in kako ogroženi so naši sistemi sodelovanja kot na primer zdravstveni sistem ali sistem blaginje.

Kam od tu? Slutim, da smo na robu spremembe paradigme. Morda so to le pobožne želje, a ekonomski, politični in družbeni sistem, ki ga poseljujemo, v osnovi sloni na grobi neenakosti in nasilju. Tako globalne kot lokalne posledice tega so sedaj z velikim zamahom udarile po ljudeh. To ni vzdržno. Zlomilo se bo. Najboljši odgovor, ki ga lahko medtem podam, je, da smo prijaznejši in sočutnejši, bolj odprti, iskrenejši in ranljivi. To je težka naloga za vse nas.

SEDEM Poleg raziskovanja, petja in pisanja o človeških težavah ter realnostih, si tudi okoljevarstvenica in navdušena opazovalka ptic. Ptice so tvoje najljubše živali, gnezdijo v tvojih pesmih, pisanju, performansih – od čaplje do kratkokljune gosi, ki letijo nad tvojo hišo. Česa se lahko ljudje naučimo od ptic ali bolje rečeno, kaj nas lahko naučijo ptice?

Ljudje, še posebej tisti v potrošniških delih sveta, si znamo vse premalo prisluhniti. Življenje se namreč lahko manifestira tudi na drugačne načine. Veliko modrosti je moč najti tako v samih pticah kot v naših mitih in zgodbah o njih. Moja založba se imenuje Hegri music – hegri je šetlandska beseda za čapljo. Čaplje so moje spiritualne prijateljice. Pred leti sem napisala pesem Follow The Heron (Sledi čaplji), ki je neke vrste talisman. Ta pesem je, povsem neodvisno od mene, zletela na vse konce sveta, dlje od katerekoli druge moje pesmi.

Čaplje nosijo patino časa, so kot neki dinozavrski prežitki. Vsak, ki jih je kdaj opazoval, ve, da lahko izjemno dolgo stojijo povsem pri miru in vsaj na videz ne delajo nič, zgolj čakajo in čakajo. Potem pa se pojavi riba in so v hipu povsem »noter«. Sanjam o takšni zavzeti eleganci in zbranosti.

Pisala sem tudi o stržkih, taščicah, lastovkah – vsaka od njih ima svojo lastno mitološko zgodbo. Tako na primer mali, okretni in premeteni stržek postane kralj ptic, kar je izpričano v mnogih tradicionalnih zgodbah iz Evrope in Severne Afrike (ponekod ima to vlogo kraljiček). Ta zgodba mi daje neizmerno upanje in uteho. V soočanju s korporacijami in despoti smo tudi mi takšna mala bitja. In morda nam bo to v časih razpadanj in razkrivanj, ki prihajajo, služilo in nas celo rešilo.