Red Hot Chilli Peppers
Blood Sugar Sex Magik
Warner Bros., 1991
Na nekem srednješolskem žuru se je punca, s katero sem takrat bil, pritoževala, da ne najde stranišča. Zamahnil sem z roko in skupaj sva našla stranišče, ki je imelo neprijetno pomanjkljivost, saj je bila zunanja stena vsa v steklu. Mimo stekla so brezbrižno postopali moji sošolci in kadili travo. Potrkal sem po šipi in pritegnil njihovo pozornost. Veke na zadetih očeh so imeli stisnjene kot trobentači začetniki, ki se trudijo iz trobente izvabiti ton. Na hlačah sem odprl zadrgo in na plano potegnil piščal, iz katere bi bilo nemara lažje izvabiti zvok. Na mrzlo šipo sem prislonil svoj inštrument, ki se je nekoliko deformiral in kot po čudežu se je z druge strani stekla zaslišalo nekakšno piskanje, ki mu je nemudoma sledila večglasna spremljava in odobravajoč krohot. Množica na drugi strani stekla se je naposled utrudila in skupaj smo nagradili naš vzajemni nastop z gromkim aplavzom. Medtem je moja punca v miru in ne da bi jo kdo opazil, za mojim hrbtom opravila svoje in izpraznila mehur.
Ko pripovedujem svoje nenavadne zgodbe, se nekateri čudijo moji prostodušnosti in brezsramnosti. Oprostili mi boste, ampak pogrešam te čase. Tudi drkali smo drug pred drugim. Kaj ste? Drkali smo. Namesto da bi se podili za metulji po plemiških posestvih, smo drkali. Drug pred drugim. Dokaj dobro se spomnim, kako smo poslednjič ubijali dolgčas na ta način. Na televiziji je v neoprenski obleki v družbi delfinov plavala ženska, mi pa smo se trudili splavati svoje ribice, a te zgodbe zdaj ne bomo obširneje razgrajevali, omenimo jo le toliko, da se lažje orientiramo v času: da sem prerasel skupinsko masturbiranje, sem spoznal pri dvanajstih letih starosti. Leto pred tem je izšel album Blood Sugar Sex Magik benda Red Hot Chili Peppers. Na isti dan je izšel album Nevermind od Nirvane, ki name ni naredil omembe vrednega vtisa.
Blood Sugar Sex Magik je bila prva vinilka (cd predvajalnika takrat še nismo imeli), ki sem si jo kupil s svojim denarjem. Kaktusi, cvetoče vrtnice, gola koža in tatuji na ovitku so bili v očitnem kontrastu z mojim tedanjim življenjem, ki je bilo, milo rečeno, hladno. Državno stanovanje, v katerem smo živeli, bi bilo v procesu denacionalizacije možno poceni odkupiti, če stavba ne bi bila spomeniško zaščitena. V seriji nemogočih dogajanj, katerih ne najmanj nadležno je bilo skupno življenje z ločenima staršema, nas je doletela celo državna prepoved kurjenja na premog. Vgradnjo drugačnega kurilnega sistema pa je v želji, da bi se nas znebil, prepovedal bodoči lastnik stavbe, bivši arestant, lastnik dveh dobermanov, za katerega se je govorilo, da je svojemu vnuku hkrati dedek in oče. Po tem, ko je nalašč pustil, da je gliva razjedla lesene temelje, se je sesul del stropa. Bivšemu arestantu in državi želim vse najlepše, stanovanja ne pogrešam, dosti bolj bi me bolela izguba vinilke Blood Sugar Sex Magik.
Under the bridge je komad, ki si nam ga korporativna mašina še lep čas ne bo pustila izbiti iz glave. Komad je o drogah in odvisnosti in to je tema, na katero sem posebej občutljiv. Včasih se v strahu sprašujem, če nismo kar vsi po vrsti običajni odvisniki, nesposobni samostojnega in neodvisnega življenja. Nemo opazujem, kako metastaze svojih varljivih poželenj hranimo z lažnimi nadomestki. Ko o tem govorim, se spominjam še nečesa. Spal sem na tleh v prizidku velike vile, ko me je lastnica vile, starka visokih moralnih standardov, vrgla pokonci, me vzela s sabo na tržnico po nakupih, me ves čas ocenjevala, medtem ko sem se jaz nasmihal in razmišljal, kaj me še čaka. Čakalo me je to, da sem ji moral pomagati narediti palačinke za njenega vnuka, h kateremu sem prišel na počitnice in je vse to prespal v eni od mnogih udobnih postelj v vili. Ko sem dokazal trdnost svojega karakterja na trdnih tleh prizidka največje vile v Piranu, sem dobil dovoljenje za spanje v postelji tudi jaz. Proti večeru sva s prijateljem odšla na plažo v Portorož. V vilo me ni več vleklo, pa tudi vabili me niso nazaj, saj so prijatelja našli nezavestnega, ko je več ur za tem mrtvo pijan obnemogel na pol poti domov. Ker so mu prepovedali druženje z mano, sem naslednjih sedem dni, star štirinajst let in brez vednosti staršev, na plaži v Portorožu ostal sam. Nekega večera se je iz bara na plaži zaslišal komad Under the bridge. Začel sem popevati, ženska v zgodnjih dvajsetih mi je v usta potisnila joint, pripomnila nekaj o komercialnosti komada, ko se je od nekod pojavila roka, ki mi je joint sunkovito povlekla iz ust in ga vrgla ob tla. Bila je meni dobro znana punca, mojih let, kratkih peroksidnih las in sivih oči, v njo pa sem se teden ali dva prej na smrt zaljubil med delanjem prevalov po umazanih ljubljanskih ulicah. Ko je joint pomendrala s konico svoje ljubke noge, se je obrnila in odšla. Nikoli več je nisem videl. Nekaj let kasneje sem izvedel, da je zaradi heroina postala prostitutka.
Glasba z albuma Blood Sugar Sex Magik je bila v mojem življenju prisotna ves čas, tudi na tistem žuru s straniščem in stekleno steno. O njej bi lahko govoril do jutra, a si bom raje snel nogavico z mednožja in planil na toplo k svoji ženi. Ker pa vsi vemo, da je devetdeset procentov besedil glasbe s tega albuma dokaj mačističnih, o fukanju in falusih, ne bi bilo še odveč priznati, da me je ta nauk albuma vendarle deloma obšel, v življenju sem seksal s tremi ženskami in še to mi je za dve žal. Za vse svoje seksualne nezgode seveda krivim izključno sebe. To pa je bolj zgodba albuma Nevermind, ko je naposled tudi mene s polno silo udarila glasbena in sporočilna silovitost Nirvane.
Jan Kozel, kitarist benda Jegulja (albumi: Darkest Light, Exit sandman) in bivši kitarist benda Carnaval (albumi: Carnaval 1, Carnaval 2, Tennis Football Basketball)
