James Blood Ulmer : Are You Glad to Be in America? (Rough Trade, 1980)
Ob glasbeni pridigi, kakršno trosi komad »Jazz is the Teacher, Funk is the Preacher« Jamesa Blooda Ulmerja, začnimo s historično provokacijo. Vprašanje, ki se že nekaj časa mota po glavi, je naslednje: Zakaj so malone vsi adepti in sodelavci Ornetta Colemana, ki so delovali v njegovih električnih postavah benda Prime Time v sedemdesetih letih, dajali in še dajejo bolj zanimivo, pronicljivo, svežo godbo kakor adepti Milesa Davisa iz njegovih električnih zasedb v istem obdobju? S tem niti najmanj nočemo spreti med seboj dveh prodornih ustvarjalcev različnih glasbenih konceptov (znano je, da je imel Miles v nasprotju z zgodnjim Colemanovim freejazzovskim kvartetom Prime Time rad in da so bili Ornettu všeč Milesovi »fusion« bendi), ampak zares je hecno opazovati-poslušati, kaj so učenci odnesli od učiteljev, koliko njunih glasbenih idej so prenesli v svoj izraz, jih predrugačili, novatorsko odprli. In tu je neizpodbitno dejstvo, da so glasbeniki iz Colemanove orbite Prime Time – James Blood Ulmer, Ronald Shannon Jackson, Jamaladeen Tacuma, Bernard Nix in drugi – konec sedemdesetih let in v osemdesetih letih neizmerno bolj odpirali glasbeni prostor kakor Milesovi pobje. Če hočete, bili so dobri »levi populisti«, kakor je te glasbene prakse svoje dni na Radiu Študent modro označil Zoran Pistotnik. Za ta izraz, ki marsikomu ni bil všeč in še danes ob njem vihajo nosove, mu večna hvala. (Da to drži, sem se prepričal in po svoje tudi slastil ob odzivih pred dvema letoma na akademski konferenci britanske podružnice IASPM in debatni sekciji, ki je bila posvečena jazzu in sorodnim muzikam, ko sem jim ob obravnavi newyorških downtownerjev navrgel Zoranovo pogruntavščino. Politični podton sintagme levi populizem je liberalne jazzoslovce in mlade artistične estete »avantgardnega brez duše« – kakor je enkrat avantgardni žanrski formalizem dobro spodnesel skladatelj Frederic Rzewski – malo tiščal in spravljal v slabo voljo. Naj jih.)
Kitarist James Blood Ulmer – doma je iz Južne Karoline – je adept Ornetta Colemana in Coleman je njegov glasbeni dolžnik. Ko je nekdanji jazz kitarist s podlago v gospelu in soulu ter bolj pritajeno v bluesu kot prvi kitarist sploh prišel v Colemanovo skupino, se je začela velika harmolodična transformacija, ki je pripeljala do najboljšega v godbah konec sedemdesetih let in napovedala svojstveni pok v New Yorku, kamor se je Ulmer preselil leta 1974.
Zgoščeno oceno o tedanji glasbeni sceni – v njej je dobro to, da je ne omejuje le na razvpiti newyorški punk rock – je v svoji biografiji angleškega nestorja svobodne improvizacije Dereka Baileya v opisu njegovih stikov z robovi glasbe newyorškega downtowna z zgodovinske razdalje podal Ben Watson:
»Najbolj progresiven dogodek v ameriški glasbi v osemdesetih letih je bil no wave, post-punkovska eksplozija na začetku desetletja v New Yorku, ki jo je navdahnil Ornette Coleman. Vsi so igrali z vsemi in glasbo je gnalo naprej. Harmolodika je zagrabila aleatoriko in svobode v improvizaciji ter jih povezala s funkom, ki je bil populističen, surov in nedokončan; ravno nasprotno od osladne, blagovne skuliranosti diska, jazza in fuzije. Toda razblinil se je kot podzemna jedrska eksplozija. Njegovi vplivi so bili seizmični, toda vse bolj konservativni množični mediji so utajili njegovo pojavnost. James Blood Ulmer je bil novi Hendrix, Shannon Jackson novi Muhammad Ali, toda njuno radikalnost so zadušili rasizem, konformizem in japijevsko laskanje osemdesetih let.«
»Populističen, surov in nedokončan« – ocena, ki povzema muziko, ki kar cvrči in zanosno giba na drugem Ulmerjevem albumu Are you glad to be in America?. Takrat so se teh »zmuzljivih« glasb, glasbenih skupin, posameznikov in »scen« prijemala naslednja žanrska poimenovanja: najpogosteje no wave (anti-parafraza novega vala), artrock, punk jazz, funk punk, noise, off scena. Vsekakor so poimenovanja glasbenih novinarjev, kritikov in samih glasbenikov razkrivala prikupno zmedo ob nastajajočih glasbenih estetikah, značilnem eklekticizmu, pa tudi vzporednih svetovih, kjer pa so bile v medijskem ospredju in klubih zlasti bele skupine, na kar je takrat v zanj značilnem udarnem tekstu o »tlečem in odkritem rasizmu in seksizmu na sceni« opozoril glasbeni novinar Lester Bangs (članek »The White Noise Supremacists«).
James Blood Ulmer je trdil, da je bil njegov bend prvi črnski bend, ki je leta 1978 igral v razkričanih »no wave/funk/punk« klubih downtowna. Za njim so tam igrali tudi Defunkt Joeja Bowieja, Luther Thomas & Dizzaz in Oliver Lake z bendom Jump Up.
Kritik in pisatelj, avtor romanov o New Yorku Luc Sante, ki je podobno kot vsi takrat rolal po sceni, je bil, denimo, glede vpliva alterrocka in danes znamenitega Noise Festa leta 1981, na katerem so v majhni galeriji za 60 ljudi devet dni zapored ob množici znanih in neznanih bendov prvič nastopili Sonic Youth, bolj sprašujoč in polemičen: »Ta del scene s festivalom vred je bil premočno povezan z določeno smerjo, ki sta jo zastopala minimalista Rhys Chatham in Glenn Branca. Bil je zelo artističen, nekako akademski in zagotovo ni bil funky. Mi pa smo bili prijatelji z barvitimi Lounge Lizards, hodili smo plesat na koncerte Thomasa, Jump Up, Defunkt, velikega Jamesa Blooda Ulmerja. Za nas so bili ti bendi prava prihodnost, čudaška, prišpičena, bila je rasno mešana scena, česar ne bi mogli trditi za Noise Fest …«
Newyorški downtown s klubi in pohajkovalci vseh vrst nikoli ni bil krasni novi svet, enotna oblikovana scena, ki je podirala vse glasbene, žanrske in žurerske ločnice. To so bolj pravljice. Glasbeniki različnih usmeritev in pedigrejev so včasih nastopali na istem odru v placu, ki je bil »in«, zato, ker drugih ni bilo. Iz tega se je lahko kaj izcimilo ali pa tudi ne.
In na to »sceno« je s svojim bendom konec sedemdestih vdrl James Blood Ulmer. Takšnega benda, ki je trosil rock, funk, rhythm & blues in elemente harmolodičnega jazza skupaj, tedaj pač ni bilo. V njem pa bobnarja Shannon Jackson in Calvin Weston, basist Amin Ali, saksofonista David Murray in Oliver Lake in trobentač Olu Dara. Resnična črna banda, ki je napadla žurerske katakombe podzemnega New Yorka, zatem pa osvojila evropske odre, jazz prizorišča, punk klube in koncertne hale. Za primer, Ulmer je v New Yorku na isti večer delil oder s Public Image Limited in Captainom Beefheartom. Ponosno je pripovedoval: »Nobeden beli pezdun ni trosil takšne norije kot mi«.
V dobro Ljubljani in Radiu Študent gre šteti to, da je Ulmer s svojo godbo osvojil tudi domače pankovske okope slave. In bil je prvi, ki je med neklasiki nastopil v veliki dvorani novega Cankarjevega doma in potrdil, da dvorana ni za takšno godbo.
Vsi njegovi bendi tistega časa, Music Revelation Ensemble in trio Odyssey the Band, pozneje tudi Phalanx, izpričujejo vitalnost, kompleksnost v enostavnosti, sijajen zagon bendov, zagonetne kitarske grozde z nezgrešljivim zvenom in dobro pevsko žilico.
Album Are you glad to be in America? je posnel leta 1980, naslovni komad s singlico je bil pravi alter hit. Takoj za njim ga je zvabila velikanka Columbia, zanjo je posnel tri albume in se z njo razšel, prvi je bil izvrstni Freelancing (1981). Ni šlo. Je unikaten, odmika se od Ulmerjevega prvenca za Colemanovo založbo in z njegovim bendom. Je »diatonično harmolodičen«, kakor je za svojo godbo pravil Ulmer, ki je predstavil svoj značilen podpis, te sunkovite, nervozne grozde melodije in rahlo zamazan zven kitare s podstatjo. In seveda, porogljiva dvoumnost naslovnega komada je prišla v legendo.
(opomba: tokrat ga nizamo samo z nekaj dostopnimi kosi)
