Take vesti strejo. Z Iko Prušek sva se srečala in začela sodelovati pri sprva obetavnem Mladininem Napovedniku sredi devetdesetih let. Ko je Napovednik ugašal in so ga prodajali drugim, so jo modri ljudje pri Glasbeni mladini Slovenije – to je bil kar Bogdan Benigar – prepričali, naj pride delat na društvo, predvsem k društveni Reviji Glasbene Mladine, edini glasbeni reviji v Sloveniji, ki je neprekinjeno izhajala od ustanovitve, od začetka sedemdesetih let.
Ika je bila tista, ki je okrog sebe sčasoma zbrala ekipo in, kakor mi je pred leti zaupala v intervjuju, poskrbela, da je »iz društvenega biltena nastala resna glasbena revija« z rednimi 12 številkami letno.
Kot urednica je izjemno spretno in z dobro, a odločno voljo krmarila med različnimi interesi, privabljala nove avtorje in avtorice, od kritikov do fotografinj, ki so začeli redno delati in oblikovati revijo, ki smo jo pozneje skupaj – posrečeno ali neposrečeno po »ljubljansko« – preimenovali v Musko. Revija Muska je od leta 1996 do 2009 delovala pod okriljem GMS. Digitalni arhiv revije je dostopen na https://novamuska.org/arhiv/.
Delali smo za znosno majhne honorarje, Ika pa je ob vsem skrbela za redni dotok sodelavk in sodelavcev, ki se jih je v letih nabralo več kot sto. Ožja ekipa, ki ni prišla samo iz vrst Radia Študent in muzikološkega krožka GMS, je na vrhuncu revije štela 30 do 35 rednih sodelavcev. Številni mlajši, ki so prihajali z novimi godbami, so se kot glasbeni novinarji najprej formirali na Muski. Ika jim je zaupala, odmerila prostor in jih usmerjala. Revija Muska je bil skupen projekt, za današnje pojme izjemno širok v zamahu obravnavanih dogodkov in godb – od »umetne glasbe« do sodobnega popa, kjer smo se zmeraj po malem prepirali o ločnici, oziroma o tem, kaj pripustiti v revijo.
Ika, v svojih mladih letih sopotnica ljubljanske hardcore punk scene, je z zavidljivim občutkom in nosom za glasbene novotarije in zgodovino, skrbela, da se je v Muski znašlo marsikaj, a nič banalnega. Bila je najboljša urednica med številnimi, s katerimi sem imel opravka, predvsem pa kolegica, prijateljica.
Ko so nam Musko »vzeli«, je bila takoj del ekipe, ki je ustanovila spletno Novo Musko in bila članica uredništva. Nas razpuščence je blago priganjala, da smo se končno usedli in poskrbeli za digitalizirani arhiv skupne Muske. Od ustanovitve Nove Muske leta 2010, je nekaj let zbirala in objavljala izbrane informacije o glasbenih dogodkih. Tam ni bilo nič vsepovprek, to je bil strog uredniški izbor, narejen z guštom in občutkom.
Tole boli. Kolegice in kolegi z Muske molčimo. Ni godbe, muske, glasbe, ki bi bolečino olajšala.
Adijo, Ika.
