25. maj je še vedno zasidran globoko v podzavesti številnih generacij kot »dan mladosti«, s katerim smo v bivši skupni državi SFR Jugoslaviji simbolno slavili rojstvo Josipa Broza Tita. TITO … sin slovenske matere, komunist, predvojni revolucionar, partizanski voditelj, občudovan borec proti nacizmu in fašizmu, pa tudi trn v Stalinovi peti, dosmrtni predsednik Jugoslavije, v katero je združil narode, ki so se kmalu po njegovi smrti klali med seboj. Pa vendar, se ob omembi tega dneva običajno vedno spomnimo predvsem veselja in radosti. Letos je prav na ta dan zarezala boleča novica, da se je po 95 letih izteklo življenje saksofonista Sonnyja Rollinsa. Bil je eden zadnjih še živečih res velikih jazz glasbenikov iz tistih davnih časov, ko je še živel Tito, večina od nas pa še niti ne. Tako kot Tito je bil tudi Sonny občudovan in spoštovan človek v svetovnem merilu, a paralele se navezujejo predvsem na človeško dimenzijo teh dveh izvenserijskih posameznikov in na čas mladosti, veselja in radosti, topline in sonca, svobode, neukrotljivosti, optimizma in upanja.
Kot marsikdo, preživim tudi jaz zadnje čase preveč časa na internetu in družbenih omrežjih, a ta pobeg iz črno-belega sveta razdvojene doline šentflorjanske, je hkrati odrešujoč ob spoznanju, da je svetovna glasbena skupnost številčno obsežno in raznovrstno občestvo pozitivno naravnanih ljudi, ki verjamejo v lepoto umetnosti in prevlado dobrega v nas. Zdaj se vrstijo nekrologi in komentarji vseh sort po medijih in portalih, v katerih se razodene množica informacij o človeku, ki ga bomo pogrešali vsak po svoje in na drugačne načine. Mene se vedno najbolj dotaknejo objave, v katerih redki posamezniki izpostavijo predvsem tisto manj znano plat človeka, ki ni vezana zgolj na njegovo glasbo. In če govorimo o jazzu, potem moram spomniti na izjavo velike Nine Simone: »Jazz ni samo glasba, je način življenja, je način bivanja, način mišljenja!« In Sonny Rollins v celoti pooseblja to globoko misel, saj je bil mnogo več kot le izjemno dober jazzovski saksofonist. Bil je namreč mislec, filozof, iskalec resnice, odgovoren član širše človeške skupnosti pa predan družinski človek … , kot povedo o njem na YouTubu kolegi glasbeniki in drugi ljudje, ki so ga osebno (s)poznali. Tudi sam je nakazal te aspekte svoje osebnosti v nekaterih intervjujih, ko so ga spraševali o razlogih za njegova občasna »izginotja« z glasbene scene, pa o muziciranju pod znamenitim mostom Williamsburg v New Yorku. Košček po košček in tako sestaviš celostno podobo, ki prikaže določene posameznike le kot pomembne glasbenike, druge pa tudi kot velike ljudi.
Z zanimanjem sledim na Facebooku in YouTubu basistu Ronu Carterju, enemu tistih gospodov iz starih časov, ki še danes muzicirajo, ostajajo vitalni in ustvarjalni, predvsem pa nikoli ne zamudijo priložnosti pokazati, kakšen naj bi bil glasbenik, ki ga bodo občudovali in spoštovali tudi zaradi tega, ker je velik človek. Ron ne bo nikoli izpostavljal slabih in negativnih izkušenj, temveč se bo vedno osredotočil na pozitivne izkušnje in lepe spomine. Tudi o Sonnyju Rollinsu je našel le pohvalne besede, ne glede, če je spomin segel v čas zgodnje mladosti ali v pozno starost. Četudi smo še taki posebneži, lahko dobronamerni človek najde v nas kaj dobrega, pozitivnega in to spodbuja, izpostavi, na tem gradi. In med glasbeniki je takih precej. Sonny Rollins je odkrito spregovoril o mladostni navdušenosti mnogih nadebudnih saksofonistov med vrstniki nad Charliejem Parkerjem, a so se mnogi prej navzeli njegove odvisnosti od drog, kot pa naučili obvladovanja alt saksofona. Idoli kot božanstva, predmet nekritičnega malikovanja ali vir spodbudnega vztrajanja v učenju od najboljših mojstrov? Sonny Rollins ni skrival očaranosti nad vzornikom Colemanom Hawkinsom, navdušenja nad Benom Webstrom in drugimi. In ne samo to, spoštoval je starejše in bil hvaležen tistim, od katerih se je lahko učil. Z današnje perspektive gledano je tak odnos do prednikov redka vrlina, saj prevladujejo »izumitelji tople vode« in zanikovalci obstoja kogarkoli in česarkoli pred njimi. Nekdo je napisal, da bi morali na Deviških otokih (Virgin Islands) Sonnyju Rollinsu postaviti spomenik, ker ni nikoli pozabil karibskega porekla svojih staršev. Pesmi, ki mu jih je v otroštvu prepevala mama in ritmi kalipsa so ga zaznamovali za celo življenje. S skladbo St. Thomas in drugimi je pomagal k večji prepoznavnosti arhipelaga in ne samo svoji. Ta navezanost na ritmično raznolikost in spevnost, veselje in igrivost sta postala prevladujoča značilnost njegove glasbe zlasti od sredine sedemdestih let naprej.
Temperament in sposobnost neskončne improvizacije sta bila Sonnyev zaščitni znak itak že prej (izpostavljam njegov v celoti »latino« orientiran album What’s New?), najbolj pa sta prišla do izraza na živih nastopih. Ti so bili vedno nalezljiva in eksplozivna zmes tehnične briljance, jasnih melodij, ritmične pestrosti, zamaknjenosti v njegov lasten notranji svet in sledenja neulovljive niti njegove improvizacijske svobode, ki se je na lepem prelila iz dolgih solov v interakcijo z drugimi, vse skupaj vedno polno energije in srčnosti, prekipevajoče v veselje in ples, v neumorno gibanje … koncerti so trajali po dve uri in več brez prestanka. Nič drugačen ni bil njegov nepozabni nastop v Ljubljani konec leta 1974, ko me je dokončno očaral. Hala Tivoli je bila polna, huronskemu navdušenju s topotanjem nog po lesenem podu ni in ni bilo konca, naslednje dni in mesece pa so v bližnjem Trstu in Gorici prodali kar precej njegovih plošč tudi nam, ki smo takrat pograbili praktično vse, kar je bilo izdanega pri gramofonski založbi Milestone Records (Next album, Horn Culture, The Cutting Edge idr.).
Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Dodajam, da pri glasbenikih, tudi producent. Razumevanje in medsebojno zaupanje sta pogoj za to, da se ustvari vzpodbudno, zanesljivo in trajno razmerje, ki omogoči uspešno delo z dobrimi rezultati. Producent Orrin Keepnews in Sonny Rollins sta se poznala od 1950 let dalje, ko je bil ta producent podpisan na ploščah založbe Riverside Records. Pravi »boom« je doživel z ustanovitvijo družbe Milestone Records, za katero so v 1970 letih snemala nekatera največja imena ameriškega jazza tistega časa. Impulse! Records, ki so ji takrat začele pojemati moči, je dobila močno konkurenco z Milestonom, Flying Dutchmanom in CTI Records, ki sta jih ustanovila Impulsova nekdanja producenta. Po šestletnem obdobju, ko se je (zaradi osebnega razočaranja nad skomercializirano glasbeno sceno, ki jo je preplavil fusion in s prevladujočim jazz-rockom odplavil jazz na margino) prostovoljno umaknil z glasbene scene (in šel meditirat, prakticirat jogo ter študirat zen na Japonsko in v Indijo), je Sonny Rollins presenetil pri Milestone Records. Tu se je leta 1972 pričelo njegovo najuspešnejše in najdaljše neprekinjeno obdobje glasbenega ustvarjanja. V nekaj letih je posnel serijo izjemnih albumov, ki so ga katapultirali v sam vrh jazza. Za ilustracijo, kako dobro muziko so takrat igrali, prisluhnite sodelovanju nekaj najboljših na plošči Milestone Jazzstars In Concert, na kateri so združili moči Sonny Rollins, McCoy Tyner, Ron Carter in Al Foster. Sonny je postal svetovno iskan izvajalec in par njegovih najboljših plošč je bilo posnetih na nastopih v tujini. Meni posebej ljub je dvojni album Sonny Rollins In Japan, na katerem igra z isto zasedbo kot v Ljubljani in v kateri izstopata Rufus Harley na dudah(!) in sopran saksofonu ter odličen, takrat mladi, kitarist Yoshiaki Masuo.
Milestone Records je leta 1972 pristal v lastniškem objemu močnejše založbe Fantasy Records. Orrin Keepnews, ki je sicer še ostal njihov producent, je nato v 1980 letih ustanovil novo založbo Landmark Records. Takrat je Sonny Rollins dobil novega (ko)producenta, to je postala njegova druga žena Lucille Rollins, ki je že prej vzela v svoje roke vajeti vseh Sonnyjevih menedžerskih poslov. Pri Fantasy Records je skrbela za promocijo in piar gospa Terri Hinte, s katero sem v svojih radijskih letih navezal kratkotrajen stik in dobil nekaj promo-kopij ki sem jih nato predstavil na Radiu Študent in Radiu Slovenija. Med njimi je bila tudi plošča Sonnya Rollinsa Sunny Days, Starry Nights. Všeč mi je živahna, barvita naslovnica plošče, saj dobro ponazarja njegov temperamentni značaj in je tudi v sozvočju z muziko na vinilu. Kako naklučja poskrbijo za povezavo in preplet določenih stvari in dogodkov v življenju, pa tale zanimiva podrobnost iz Sonnyjevega življenjepisa. Ko mu je v pozni starosti umrla žena Lucille, ki je bila njegova (poslovna) desna roka, je praznino vsaj delno zapolnila kot tiskovna predstavnica prav gospa Terri Hinte, ki še zdaj ureja njegove poslovne zadeve. Stala mu je ob strani tudi vseh zadnjih 12 let življenja, ko sicer ni več nastopal, so pa redno prihajali na tržišče njegovi še neizdani posnetki iz prejšnjih let (najdete jih na več ploščah s skupnim naslovom Roadshows).
Sonny je nastopal več kot šestdeset let in posnel več kot sedemdeset plošč. Na slikah je nekaj naslovov, ki jih priporočam za poslušanje. Iz dosegljivih videoposnetkov njegovih nastopovo so razvidni njegovi obvladovanje odra in prostora ter motorika gibanja. Dokumentarec Saxophone Colossus avtorja Roberta Muggeja iz leta 1986 (z zvočnim zapisom oz. soundtrackomn na CD-ju) ga pokaže v »elementu« v njemu ljubem naravnem okolju mestnega parka in zelenih krošenj dreves. Nad njim, Sonnyjem, je bilo le še nebo…
In tja, nekam med oblake, je zdaj odkorakal razveseljevat še tiste tam gor. Prav zanimivo bi bilo prisluhniti, kaj si imajo za povedati o muziki za nazaj John Coltrane, Pharoah Sanders, Sonny Rollins in drugi tam zgoraj, za mavrično zaveso. Brez njih je v jazzovski skupnosti zazijala precejšna praznina.
