Mitja Reichenberg

Ali se poznamo?

Ni je več (Gone Girl, David Fincher, glasba Trent Reznor in Atticus Ross, 2014)

Hit tega poletja, kriminalni roman Ni je več (avtorice Gillian Flynn) je bralke in bralce po vsem svetu navdušil zaradi temačnega vzdušja, nezanesljive pripovedovalke in pripovedovalca ter številnih preobratov, ki vedno bolj zapletajo zgodbo o petletnem zakonu, ki ga prekine ženino izginotje. Zgodba o Nicku Dunnu (Ben Affleck) in Amy Dunne (Rosamunde Pike) je na papirju izjemna, tako kot pri vsaki filmski priredbi pa prenos na platno prinaša določena tveganja. Za kaj pri sami zgodbi dejansko gre: Nick na dan obletnice poroke prijavi policiji izginotje svoje žene Amy. Pod pritiskom policistov in medijev se začne Nickov vzorni ugled rušiti in zelo kmalu postane njegovo čudno, nerazložljivo vedenje glavni vir preiskav. Vse to pa privede do tega, da si postavljajo vsi, tako v filmu, kakor tudi v kinodvorani, isto vprašanje: ali je Nick ubil svojo ženo? Ne moremo prezreti izjave režiserja Davida Fincherja, da je zvezdnik Ben Affleck vlogo Nicka dobil samo zaradi svojega izjemnega neumnega (dvoumnega?) nasmeška. V enem od ključnih delov knjige se namreč Nick Dunne (mož izginule Amy) pred kamerami nasmehne, zaradi česar številne prepriča, da je odgovoren za njeno izginotje. Torej – nasmeh skriva lahko več, kakor povedo besede. Ali poznamo vse nasmehe svojih prijateljev, partnerjev, sodelavcev? Vredno premisleka.

Glasbo za film Ni je več sta ponovno naredila tandemsko uglašena ustvarjalca Trent Reznor in Atticus Ross. Glasbenemu svetu ime Trent Reznor (rojen 1965) seveda ni neznano. Možak je svojo glasbeno pot pričel že leta 1988 v ameriškem glasbenem projektu z imenom Nine Inch Nails (imenovanem tudi NIN). Je multiinstrumentalist, producent, pevec in pisec besedil. Pri NIN je kar one-man-band glasbeni arhitekt, saj ob vsakokratnem NIN projektu zbere okoli sebe nove glasbenike, potem izdajo album in so skoraj vedno nominirani za grammyja. Do sedaj so pa prejeli že dva. Atticus Ross (rojen 1968), so-skladatelj z oskarjem za glasbo okronanega filma Socialno omrežje (The Social Network, David Fincher, 2010) in sedanjega Ni je več, pa je nekoliko manj razvpito ime, vendar vedno bolj opozarja nase. Ross je Anglež, precej skladb je naredil za svoj ansambel (imenovan 12 Rounds), z Reznorjem in NIN pa je pričel sodelovati že leta 2005. Tako je nastal zmagovalni tandem različnih filmsko-glasbenih dogodkov in kot vse kaže, ne njun zadnji projekt. Skupaj sta že ustvarila tudi ameriško različico filma Dekle z zmajskim tatujem (The Girl With the Dragon Tattoo, David Fincher, 2011) in očitno se kar dobro ujameta. Tudi tokrat.

Partitura za film Ni je več ima kar 24 delov, traja pa skoraj eno uro in pol. Malo manj kot celotni film. Prične z nekakšno kontemplativno temo, ki ima naslov What Have We Done to Each Other? in je glasbeni uvod v film. Seveda slišimo znane elektronske zvoke skoraj meditativnih frekvenc, vsekakor pa počasnega, prelivajočega se karakterja. Ross in Reznor sta se očitno odločila, da bosta ustvarila bolj glasbena vzdušja, kakor pa čiste glasbene tematske materiale. Naslednja skladba je Sugar Storm, nekakšna nova in bolj ‘glasbeno’ ubrana tema, ki pa se z zvokom ksilofona zapisuje bolj v prostor loop sekvenc, umaknjene glasbe premišljevanja in spoznavanja. Tudi spoznavanja drug drugega, če hočemo – ampak to je v današnjem zmedenem času najverjetneje resnično najtežje. Sladkorna nevihta tako ne predstavlja prav posebnih glasbenih odmikov, bolj ujetost poslušalca v mnogo drobnih zvokov, ki se odvijajo nekje v ozadju samega glasbenega premlevanja. Sledi Empty Places, filmsko umirjena kompozicija, ki kar kliče po razumevanju praznine, katera lahko zelo hitro nastane v odnosu dveh, ki živita skoraj v vzporednih svetovih. Na tem mestu tudi ni tako pomembno, ali gre za umor ali pa ne, bolj je v ospredju vprašanje soodnosa in vedenja stvari – tudi drug o drugem. Po ogledu in med ogledom filma (in branju knjige) se lahko resnično vprašamo, ali poznamo svojega partnerja, soseda, prijatelja, sodelavca? Ali pa ag (jih) poznamo samo toliko, kolikor se nam nekdo pač da spoznati. Ni nujno, da gre za ‘pravo’ poznavanje nekoga, morda gre le za poznavanje tega, kar nam nekdo dovoli poznati. Prav to pa še posebej velja za današnji čas, čas virtualnih resnic in namišljenih identitet. Kdo pa smo mi?

Tandem Ross-Reznor nam ponudi nadaljevanje: With Suspicion ima naslov. Še vedno se gibljemo v zvočnem svetu glasbenih plasti, nians utripanja in prelivanja, prav toliko in na takšen način, da se lahko razvijajo misli točno v smer suma. In temu sledi Just Like You, kar pa uvede v sam film tudi noto Vangelisove glasbene alegorije, sploh zato, ker utrip in ‘orkestracija’ spominjata na njegove prve in za tedanji čas kar pogumne uporabe elektronike. V mislih imamo tako film Ognjene kočije (Chariots of Fire, High Hudson, 1981), kakor tudi njegovega Iztrebljevalca (Blade Runner, Ridley Scott, 1982), spomnimo pa se še lahko solo projektov, ki jih je izpeljeval iz teh glasbenih eksperimentov. Vendar se kar naenkrat pojavi čisti klavirski solo, kakor bi šlo za prelom prav s tem in bi stopili v bar, poln nostalgije in jazz zatemnjenosti. Je to učinek tega, ker dejansko ne vemo, kako in kaj pomenijo stvari? Tako zazveni klavir kot nekakšen odrešilni glasbeni moment, v katerem odseva drobna misel upanja, da pa vendar še nismo popolnoma izgubljeni v navidezni resničnosti. Sledi Appearances,  nekakšna pojavnost, oz. pojavnosti. Glasba polna skrivnega utripanja in ozkih melodičnih fraz, v katere se potapljajo različni semplirani zvoki. Ena zanimivejših delov celotne partiture sta vsekakor Clue One in Clue Two, močno in skrajno (stereo) oblikovana utripanja, s katerima se pridobi prostor kinodvorane, kjer deluje zvočna panorama še toliko bolj stvarno prav zaradi volumna in teme. Tudi Background Noise je mišljena v tem duhu, vendar se pridruži že prej omenjeni klavirski element, ki podčrtava na eni strani skrivnostnost in mističnost, na drugi strani pa osamljenost misli, ki je tako znana sleherniku sedanjega kapitalizma. Kaj pa pravzaprav sploh lahko pomeni biti z nekom? Ali to pomeni deliti si streho nad glavo ali pa živeti skupaj z njegovimi mislimi? Zagotovo slednje – a potem bi ne bilo toliko ljudi izredno osamljenih in duševno praznih. Skladba se ponaša točno z izpraznjenostjo, odmevom klavirja v nekakšni sferični globini.

Temu sledi Procedural, prav nič posebnega zasnovan loop, nato Something Disposable, ki pa s svojimi kovinskimi zvoki spominja bolj na NIN izvedbe, kakor pa na Atticus-Trent tandem. In nato je ponovno Vangelisov stil (Like Home), pa ne moremo vedeti, ali ne gre resnično za nekakšen poklon temu očetu podobne filmske glasbe. Tudi v The Way He Looks at Me ne najdemo veliko utehe, sploh pa je zvočna obravnava v tem trenutku tista, ki nas potaplja (in to vedno bolj) v filmsko kaotičnost občutkov in nesigurnosti. Smo še na pravi strani, smo še sposobni ločiti prav od napačnega? Kaj pa če smo kaj spregledali ali pa narobe sklepali? Tudi v odnosih z ljudmi je namreč tako – včasih se nam še celo samomorilci zdijo izredno prijazni, simpatični in uravnovešeni, pa smo se naslednji dan pripravljeni čuditi, kaj le neki je človeka pognalo v smrt. Takšne so bile namreč mnoge misli ob nedavno preminulem ‘komiku’ velikega Hollywooda. Imenoval se je Robin Williams (1951-2014). V tem duhu nadaljuje Technically, Missing in prav tako Secrets, kjer pa se očitni dialog zgodi prav v NIN maniri – med klavirskimi toni in scratch ritmičnimi vzorci, trganjem in praskanjem po sedanjosti in ugibanjem prihodnosti. Naslednji, torej Perpetual razkrije pravo naravo prejšnjih zvočnih drobitev, saj se tukaj dokončno glasbena struktura prelomi in v svet zvočnih podob stopijo utripanja, drobljenja in perpetuiranja (notorična ponavljanja) različnih drobnih glasbenih signalov.

Ko se srečamo s Strange Activities, se dejansko srečamo z glasbenim strojem, ki nas v filmskem jeziku popelje v drugačno razumevanje sveta naših soljudi, o katerih smo lahko celo na trenutke prepričani, da nekaj (o njih) vemo. Presenečenja so večkrat neprijetna – sploh zato, ker si tako radi ustvarjamo svoje slike o svetu in ljudeh s katerimi živimo. Skladba Still Gone ne odpira novega glasbenega poglavja, čeprav se na drugačen način vrača h klavirju in mu daje tudi drugačen pomen. Simplificiranje same glasbene strukture se pomika toliko vstran od filmske slike, da lahko razumemo njen pomen šele, ko se razkrije pomen slike/podobe. Tako se tudi Nick in Amy znajdeta v svetu, o katerem ne vesta ničesar. Ne o svetu, ne drug o drugem. O tem pa spregovori glasba A Reflection in postavi razumevanje ‘odseva’ v krog misli, kamor tako redko zaide karkoli drugega, kakor pa čustva. Vendar je tudi tam nekaj prostora za drugačne, intimne in sublimne misli, ki pa so stvar posameznika in posameznice, vedno tako dobro zaprte pred svetom in ljudmi okoli nas.

Reznor-Ross zaključujeta svojo glasbeno popotovanje po iskanju z glasbenim vprašanjem What Will We Do? in nas postavljata pred dilemo odločanja. Ali je iskanje tisto, zaradi katerega smo se odpravili v to filmsko/književno dogodivščino, ali pa je bilo vse to le nekakšna utvara, uganka za gašenje naše radovednosti? Tako se nasmeh, ki nam ga podeli Nick (Ben Affleck) spremeni v nekaj, kar nas vodi v skušnjavo. Prav to pa je bilo problematično že pri jabolku v tistem pravljičnem čarobnem vrtu, kjer se je baje vse začelo. Tudi tam sta se partnerja očitno zelo slabo poznala, zgodba, lepo pospravljena v krščansko genezo, pa tudi o tem ne spregovori bolj natančno. Morda je njuna golota edino, kar je ostalo pristnega v odnosu med ljudmi – prav vse do današnjega časa.

In v tem duhu je smiselno prisluhniti zadnjim zvokom zadnje skladbe, ki ima naslov At Risk, govori pa o ogroženosti. Slišimo srčni utrip? Slišimo zvoke, ki ga prekrivajo in objemajo, dušijo in skrivajo? Slišimo idejo? Poslušajmo pozorno, morda pa bomo pri tem poslušali film tako, kakor bi poslušali nekoga, ki o nas samo premišljuje. Ampak te misli znajo biti tudi temne – tako vsaj pravi coda te partiture.