Dve leti po prelestnem prvencu je kalifornijski vokalno-instrumentalni kvartet Allah-Las objavil drugi dolgometražec Worship The Sun. Že na predhodnjih singlih, lanskem Had It All/Every Girl in letošnjem 501-415/No Werewolf, je bend ohranil osrednje postulate svojega vintage rocka, ki se oklepa psihedeličnega garažnega rocka s primesmi beata, surfa, soula, folka, countrya, a ostrejše uho je zaznalo milejša odstopanja. Fantje, ki so se spečali v ploščarnah Los Angelesa, so segli po konvencionalnejšem, bolj vsakdanjem zvoku. V ponovnem sodelovanju s producentom Nickom Waterhousom tudi nov album nadaljuje po poti uživaškega, sončnega in neobremenjenega pletenja omamnih melodij, ki pa nas s pol manjšo potenco kot magični prvenec napeljujejo k požvižgavanju, tleskanju s prsti, gibanju z boki in poplesavanju. Podplati nas ne srbijo ves čas trajanja plošče. Med novimi skladbami se sicer še najdejo skrivnostno zapeljive, a v celoti plošča ne flirta tako očarljivo. Kot da je fantom zmanjkalo ležernega in neobremenjenega napoja. Morda so hoteli preveč. Oziroma, gre za še eno zgodbo usodnega drugega albuma po blestečem prvencu. Z Worship the Sun je bend naredil pol koraka nazaj in ni potešil visokih pričakovanj, vseeno pa pusti sladek dovtip, saj se očitno razvija, raziskuje in ne skriva srčne želje po pristnem zvoku.
