Mitja Reichenberg

Spomin je vse, kar potrebujemo

Varuh spominov (The Giver, Phillip Noyce, glasba Marco Beltrami, 2014)

V presunljivi zgodbi znanstvenofantastične drame Varuh spominov je v središču pozornosti mladenič Jonas (Brenton Thwaites), ki živi v navidezno popolnem in mirnem svetu, polnem udobja in zadovoljstva. Med preživljanjem časa z Varuhom (Giver / Jeff Bridges), edinim varuhom slehernih spominov skupnosti, fant spoznava temačno in usodno resnico o skrivnostni preteklosti ljudi, družbe. V filmu je izjemna tudi Elder (Meryl Streep), saj s svojo neomajno vlogo poveljnice urejuje vse potrebno za red in disciplino. Jonas s pridobljenim znanjem ugotovi, da je stanje zelo resno, saj je obstoj njega in njegovih bližnjih močno vprašljiv. Jonas pride do krutega spoznanja, da se mora povsem oddaljiti od drugih, če jih želi zaščititi – s takšnim izzivom se dotlej ni uspešno spopadel še nihče. Film je nastal po istoimenskem romanu ameriške pisateljice Lois Lowry iz leta 1993, ki so mu namenili številne knjižne nagrade, po svetu pa se je prodal v več kot deset milijonski nakladi. Pisateljica se spominja začetkov nastajanja knjige in pravi, da jo je navdihnil oče, ki je bil tedaj že precej star in je izgubljal spomin. Bival je v oddaljenem kraju in ona ga je obiskovala vsakih šest mesecev. Pozabljal je zanj pomembne dogodke, pri tem pa je opazovala tudi njegovo vse večje zadovoljstvo, saj je pozabljal med drugim tudi žalostne dogodke iz svojega življenja, vključno z bojevanjem v drugi svetovni vojni in zgodnjo izgubo prvega otroka, pisateljičine sestre. Najpomembnejša tema v tej večplastni zgodbi je torej spomin, vir modrosti, pa tudi bolečine. Skupnost, ki jo je Lowryjeva upodobila v svojem romanu, je s strogimi pravili prebivalcem odvzela svobodo odločanja in samostojnost. S tem se je sicer izognila vsakršnim konfliktom in nestrinjanjem, a hkrati ustvarila svet brez vsakršne globine in čustev. Brezbarvni svet.

Čustva so duševni procesi, s katerimi izredno subjektivno izražamo različne vrednostne odnose. So nekakšne spremembe v nas samih – odzivi na dogodke, stvari, reakcije, zaznavanja. Čustva vplivajo na telesne in duševne spremembe vsakega posameznika in posameznice, celo Darwin se je ukvarjal s tem fenomenom in ugotavljal izredne podobnosti med ljudmi in višje razvitimi primati. Vsekakor pa lahko rečemo, da gre pri čustvovanju za psihične in fizične reakcije in izražanja, enako biološko prepoznavna in mentalno določljiva stanja. O tem ima psihologija mnogo za povedati, naša naloga na tem mestu pa je le ta, da vemo, kam film s samo idejo meri. Zato je najbolje, da mu prisluhnemo.

Partituro za film Varuh spominov je napisal že kar dober znanec filmske glasbe. To je Marco Beltrami (rojen 1966), skladatelj filmskih partitur, med katerimi so Terminator 3: Vstaja strojev (Terminator 3: Rise of the Machines, Jonathan Mostow, 2003), pa znanega Jaz, robot (I, Robot, Alex Proyas, 2004) in Krik (Scream, Wes Craven, 1996). Med ‘drugačne’ partiture od navajenih, pa moramo vsekakor omeniti njegove prispevke za filme Prekleti (Cursed, Wes Craven, 2005), Omen (The Omen, John Moore, 2006), Ne boj se teme (Don’t be Afraid of the Dark, Troy Nixey, 2010) in ‘novi’ Stvor (The Thing, Matthijs van Heijningen Jr., 2011). Kakor že na prvi pogled vidimo, je Beltrami glasbeni mojster grozljivk, temačnih prizorov in srhljivosti. Toda – v tokratnem filmu je pokazal, da ima tudi velik smisel za čustva, ki jih je potrebno uglasbiti. Bil je tudi dvakrat nominiran za oskarja za originalno partituro in sicer za film Bombna misija (The Hurt Locker, Mark Boal, 2008) ter 3:10 za Yumo (3:10 to Yuma, James Mangold, 2007). Tokratna sveža partitura ima dvajset samostojnih delov.

Že prva tema (Main Titles) s svojo vokalno linijo opozarja na prisotnost človeka, na njegov notranji glas in skriti optimizem. Nadaljuje v smislu pravljičnega popotovanja po deželi lepote in razumevanja, skladba pa ima naslov Jonas Gets the Gig. Zibajoča godala dobro uspavajo prikrita čustva, s katerimi je nov svet rešen vsega, kar bi sicer lahko povzročila – žalosti, vojne, grozote. Vendar je svet oropan tudi vsega dobrega. Sledi skladba Color, kar se sicer tudi v filmu pokaže kot razlika med dvobarvnim, črno-belim svetom in svetom barv, s poudarjenimi razlikami, niansami in drugačnostmi. Ljudje radi opazimo predvsem drugačne stvari, res pa je tudi, da se ob njih mnogi najraje spotikajo in jih želijo onemogočiti. Skladba Arriving at the Giver’s nosi v sebi zametek osnovne teme in filmske naslovne melodije, a se tukaj razvije v premišljujočo se kadenco, ki vsake toliko izvisi v zraku – kakor bi ne hotela povedati stavka do konca. In pojavi se tudi osrednja melodija filma, tisti razloženi a-mol akord, igran na klavir od samega Varuha, na katerem Beltrami zgradi svojo čustveno zgodbo lastnega glasbeno-barvnega sveta. In tako nastane First Memory, reminiscenčna glasba, polna prikupne melodije in mehke orkestracije, dokler … in to je Beltramijev podpis. Nadaljuje se z Gabriel Arrives, prepoznavno temo premišljevanja in spoznanja, sicer pa spoznavanja in predrugačenja.

Beltrami nas nekako zaziblje skoraj z vsako novo skladbo, enako z Do You See It, kakor tudi s Tray Ride. Vsaka na svoj način izpostavi problem, ko se čustva umikajo zato, da bi prišel človek do umetnega popolnega ugodja in ne poznal več skrbi. A lahko se resnično vprašamo, ali ni prava strast čustvovanja prav v moči njihovih odklonov, v popolni sreči in nesreči, v ljubezni in sovraštvu, v strahu, grozi in v toploti človečnosti, miru in bližini? Zato pa zapiše glasbo z naslovom Happiness & Pain, torej sreča in bolečina skupaj, partnerki celotne palete, ki jo poznamo. Beltramijeva glasba nas popelje v premišljevanje tega, od kod pravzaprav izvira naša notranja sreča, naše strasti in vse naše želje. Brez tega smo namreč oropani življenja, prepuščenui smo sivini brez afektov. Zato pa je tukaj glasba What is Love?, najbolj prepričljiva uganka, pred katero Varuh postavi Jonasa. Zagotovo je ljubezen še danes največja uganka, saj je ne moremo zajeti v nobeni anketi, ne moremo je izmeriti in ne stehtati ali pripisati barve, značaja, okusa in oblike. Izmika se nam prav tako, kakor se izmika sreča – vendar je to iluzija izmikanja; naša sposobnost ali pa nesposobnost spoznanja vsega pa je v tem, kar ljubezen v sebi prinaša in odnaša. Predvsem pa moč, zavezo, obljubo in odločitev. Ampak to je že druga zgodba.

Nadaljujemo z glasbo The War, logično posledico vpeljevanja barv, torej čustev v življenje odmaknjene lepote brez pomena. Vsa ta napetost pa se izravna v glasbi The Kiss, alegoriji človeka, ki mora spoznati dotik kot najelementarnejšo govorico telesa. Ko smo oropani tega jezika, smo pravzaprav najbolj samotna bitja na svetu – kljub miru in sožitju, saj sploh ne vemo, kaj je mir: ker ne poznamo viharjev nemira, ker ne poznamo bolečine ljubezni, ker ne poznamo strasti hrepenenja in žalosti. Tako se Beltrami ponovno zagleda v glavno melodijo in ustvari del z naslovom Jonas Runs Away, kar se nadaljuje v Accelerated Training, kar pa glasbeno ni prav velika mojstrovina. Bolj kot ne se naslanja na film in filmsko pripoved, ter jo dopolnjuje in komentira. Ponovno vrnitev v glasbeni svet doživimo v skladbi Escape from the Nursery, saj lahko spoznamo resnico tistega davnega reka, ki pravi, da je le v begu prava rešitev. Sledi izpraznjena, lebdeča glasba z naslovom Desert Ride, ki pa v svojem drugem delu nabira zalet in spoznanja, da je moč v hrepenenju slehernika prav tam, kjer se največje bolečine šele začenjajo. Temu odgovarja del The Mountain and Despair, ki pripravlja najbolj filmsko osmišljeno interpretacijo naslednje glasbene teme. Le-ta ima naslov Rosebud, a se moramo pri tem nekoliko ustaviti.

Njena čipkasta uvodna poanta je neverjetna domislica, je glasbeni dialog s tem, ker poznamo pod enakim imenom v partituri, ki jo je davnega leta 1941 naredil Bernard Herrmann za kultni film Državljan Kane (Citizen Kane, Orson Welles, 1941). Tudi njegova glasba ima enak naslov in prične skrivnostno oddaljeno, prikrito in žalostno. Možak Kane je namreč ob smrti izrekel eno samo besedo, dahnil je rosebud (rožni popek) – in veliko filmsko spraševanje o tem kdo ali kaj je bil to, se je pričelo. Beltrami očitno zelo dobro pozna to partituro, zato je v filmu videl idejo, da tudi on napiše glasbo, ki bo poklon rožnemu popku. Ob tem se pa vendar lahko vprašamo, ali ni dejansko Varuh novi državljan Kane, ki odpira možnosti spominov in novega podoživljanja le-teh. In prav tako, kakor je bil rožni popek največjega multi-giga-milijonarja le slika/podoba na njegovih saneh, le nežen spomin najzgodnejšega otroštva, je tukaj alegorija tega popka priklic spomina na nekaj, česar se niti ne zavedamo; kar sploh ne vemo, da nosimo daleč nekje v sebi. Pa se pokaže kot varovana skrivnost, kot še ne razcvetena zgodba spomina, popek mladosti. In ko stopimo v End Credits se počutimo pravzaprav olajšani, saj je možnost za razvoj čustev človeštvu ponovno dana, kako in kaj pa bo z njimi ravnal posameznik, pa ni v moči tistega, ki je spomine varoval. Glavna tema, okoli sebe se vrteči a-mol akord v znanem zvoku klavirja, dovoljuje vsem prisotnim, da prepoznajo tudi svojo udeležbo čustev – pri tem, da se zavedajo tako žalosti kot veselja, življenja in smrti.

Brez tega smo namreč resnično prazni, osamljeni, votli in ne-srečni. V pravem pomenu besede.