Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 2. oktober 2014 / Marcelo Lehninger, dirigent; Martina Filjak, klavir
Dva tedna po modrem abonmaju je Orkester Slovenske filharmonije (SF) odigral še prvi letošnji sezonski koncert oranžnega. Po svoje zanimivo oz. nenavadno je, da bo nova šefinja, dirigentka SF Keri-Lynn Wilson, z orkestrom nastopila šele novembra, v celi sezoni pa bo od šestnajstih dirigirala le na petih koncertih. Tako je tudi tokrat z orkestrom nastopil gostujoči dirigent, v ZDA živeči Brazilec Marcelo Lehninger.
Orkester je tokrat nastopil v reducirani zasedbi. Uvodna skladba, noviteta Vitje Avsca z naslovom Sinfonietta in A se začne počasi, skoraj negotovo, glasba pa lebdi v zankah harmoničnih napetosti, kjer se giblje tudi večji del trajanja skladbe. Nekaj optimizma ji dodajajo predvsem pihala, na splošno pa je skladatelj s tematskostjo in orkestracijo precej varčen. Dirigent je občasno deloval nervozno, izrazite vedrine, o kateri je pripovedoval koncertni list, pa sam v glasbi nisem slišal. O “optimističnem začetku nove koncertne sezone”, kot je krstno izvedbo svojega dela pospremil skladatelj, pa morda kdaj drugič.
Za klavir je nato sedla hrvaška pianistka Martina Filjak in z orkestrom nastopila v Beethovnovem Koncertu za klavir in orkester št. 5 v Es-duru, “Imperator”, op. 73. Po bohotnem uvodu s takojšnjim briljantnim klavirskim nastopom se je prilegla beethovnovsko tehtna izbira trdih palic timpanistke Barbare Kresnik, ki je – naj mi bo oproščen krajši diskurz – ob prav tako zelo solidnem Darku Gorencu zelo dobrodošla popestritev na timpanističnem stolu orkestra. Vselej, ko ga zasede, prepriča predvsem njena izjemna sposobnost integracije v orkestrski zvok, kar bi morala biti ena najpomembnejših spodobnosti in odlik vsakega timpanista. tega tako pomembnega člana simfoničnega orkestra. Kresnikova je tudi tokrat opazno prispevala k uspehu celotnega koncertnega večera, kar je bilo v izdatno pomoč tudi ne vedno optimalnemu dirigentskemu vodstvu.
Orkester je bil v spremljavi mestoma preglasen, zmotili so občasni neizčiščeni tutti. Ker Lehninger taktira precej ostro, je spremljava včasih zazvenela preveč mehansko, solistka pa je tudi v pretežno dramatični atmosferi I. stavka premogla odlično muzikalnost. Pihalna sekcija orkestra je bila bolje uglašena, kot tista na nedavnem koncertu zlatega abonmaja, težave pa (še vedno) delajo skupni vstopi, ki znajo biti vse prej kot skupni. II. stavek je lepo začel bogat godalni uvod. Dirigentu gre pohvala za pričaranje sanjavega glasbenega ozračja, ki ga je čudovito spletala tudi solistka. Pomislil pa sem, da je morda Bernstein prav tu slišal prve tri note za svoj Somewhere (West Side Story). Poslušalska izkušnja se je izboljšala, vtis pa so še vedno kvarili pihalni nastavki in glasnost sekcije. Zadnji stavek bi lahko bolj prekipeval od orkestrske energije, od vseh stavkov pa smo prav tu slišali najlepše in najbolj tehtno (tudi dinamično) prepletanje solistke in orkestra. Ob resničnem navdušenju publike je izvrstna Filjakova dodala še atraktivni Skrjabinov Nokturno za levo roko, op. 9, nedvomno še učinkovitejšo vajo za pianistovo levo roko od na primer Chopinove Revolucionarne etude. Filjakova je brez sence dvoma odlična pianistka z zelo prepričljivim in karizmatičnim nastopom, ki bi si jo pri nas želeli kmalu spet slišati.
Zanimiva in pohvalna programska izbira je bila Mendelssohnova Simfonija št. 3 v a-molu, “Škotska”, op. 56. Ob omenjeni manj številčni zasedbi je orkester zazvenel bolj transparentno in nekajkrat prav lepo zasijal, čeprav bi kazalo zmehčati trobilno-pihalni zvok (pridružila sta se še dva rogova). Izkazala se je tudi dobra godalna sekcija, zato je bilo škoda poslabšanega vtisa na račun težav s skupno igro, tudi na primer na začetku II. stavka, ki se začne zelo lahkotno – je bil prelahkoten tudi pristop dirigenta? Ob tem, da se je III. stavek začel z res ponesrečenim nastavkom uvodnega akorda, sem pomislil, da Lehninger kljub tako jasnemu taktiranju nemara ni točno postavil dobe ali pa orkester njegove vizije ni najbolje razumel. Čeprav gre za dirigenta z obilico vedrine in dobre energije, se vsega pač ne da kompenzirati samo na ta način, “biti skupaj” pa je že ena osnovnih nalog šolskih orkestrov. Vtis se je nato popravil. Še najbolj brez pretresov je minil zadnji stavek, ki se je z naostrenostjo dobro ujel s skladateljevo prvotno oznako stavka (allegro guerriero).
