Prvi Diamondov studijski album z novimi pesmimi po šestih letih in takratnih dveh zaporednih zadetkih, 12 Songs iz 2005 in Home Before Dark iz 2008, pomeni sintezo njegovega klasičnega zvoka in klasičnega songwriterstva z novo dobo, v katero vstopa.
Neil Diamond je izšel iz tinpanalleyjevskega songsterstva zgodnjih šestdesetih in med drugim napisal pesem I’m A Believer, s katero so se proslavili The Monkees. Konec šestdesetih in v sedemdesetih je z lastnimi malimi ploščami in albumi ter uspehi drugih izvajalcev, ki so peli njegove pesmi (denimo Elvis), postal nekakšna “all-American” izvozna znamka. Dokazujoč se tako na koncertnih turnejah kot v filmih je bil uspešen tudi drugod po svetu.
Je eden tistih, ki jih tudi po sedemdesetem letu nikakor ne gre podcenjevati. Drži: njegova medijska podoba v sedemdesetih je bila nekolikanj “vegaška”. Tudi nekatere odločitve niso bile najboljše, kot je bil na primer osladni duet z Barbro Streisand, ki je tistega leta 1978 že popolnoma izgubila kreativno nit. Pravzaprav se je z nekaterimi svetlimi točkami (Forever In Blue Jeans, Best Years Of Our Lives) ustvarjalno iskal in izgubljal vse do omenjenega albuma 12 Songs. Nekolikanj je zašel je tudi v zadnjega pol desetletja, z albumoma Dreams (2010) in Cherry Cherry Christmas (2012), ki sta v njegovi diskografiji povsem nepotrebna (tudi izšla sta na srečo bolj ali manj neopazno). A album Melody Road je dokaz, da svojih talentov ni nikoli dokončno zakopal, čeravno kot celota ne preseže albuma Home After Dark.
Gre za ploščo, ob poslušanju katere nam postane jasno, kam Neil moli taco že dobrih petdeset let. Ploščo so napovedali štirje videi, med drugim za balado Nothing But A Heartache, ki vsaj po moje najbolje nosi nadih klasičnih Diamondovih balad a la I Am I Said, vendar jo poje triinsedemdesetletnik, ki je “vse že videl, vse preživel” kot je zapisal eden naših domačih bardov. Naslovna, Melody Road, je zvočno nadaljevanje Beautiful Noise. Večina plošče je zasnovana z zanimivim akustičnim retro slogom, ki je vendarle obarvan z nekaterimi nevsiljivimi sodobnimi prijemi (preverite še enkrat Nothing But A Heartache). Na manj posrečenega Diamonda še najbolj spominja The Art Of Love, pa še to nekako rešuje oster Diamondov glas, ki je dandanes še bolj odločen in ga popovska omlednost poznih sedemdesetih in osemdesetih let (kot rečeno, z izjemami) ni najedla. Glas je tisti, ki v skorajda srhljivem akustičnem aranžmaju sprašuje Do I Wanna Be Yours; glas zatrjuje “We don’t believe in breaking up” v pesmi Marry Me Now, kar ni prav nič manj srhljivo, čeprav je pesem zapakirana v nekakšno Salvation-Army-himno. Ampak, hej, mož vstopa v dandanašnja zgodnja pozna leta, bi lahko temu rekli tretja puberteta ali gre pravzaprav za hvalnico zrele ljubezni?
Skupina pesmi Melody Roadm – Something Blue – Nothing But A Heartache – Do I Wanna Be Yours – In Better Days daje odgovor na zgornje vprašanje. Naj tule ostane retorično. Diamond poseže v svojo tinpanalleyevsko preteklost in tudi med bolj ali manj aktualne teme (Seongah And Jimmy (ona iz Koreje, on z Long Islanda, povežite sami), Marry Me Now), preteklost nadgradi (Heartache) in s ponovitvijo naslovne pesmi skuša nove pesmi nekako konceptualizirati. Poleg glasu so tu spet nalezljive melodije, ki niso več tako temne, kot na omenjenih dveh vrhuncih iz 2005 in 2008. To seveda pomeni, da Neil Diamond ni pozabil, kje je tičala njegova komercialna moč v starih časih. Vendar tudi ni pozabil, koliko je star. Grmi pa nič manj kot svoje dni.
Producenta plošče sta Jacknife Lee in Don Was. Dobite jo v paketu z besedili in akordi. Taborni ogenj? Hm, to ste vi rekli… Če si boste zaželeli Diamondovih preteklih plošč, so zdaj baje na voljo pri Universalu, katerega del je tudi Capitol. Tja je po štiridesetih letih pri Columbiji prešel v začetku letošnjega leta. Srečno pot pod novo streho, ki pa kljub vsemu ni čisto čisto nova … pristaši boste že vedeli, zakaj!
