The Birthday Party : Junkyard (Missing Link/4AD, 1982)
Začnimo z običajno lamentacijo pretežno starejših okuševalcev godb: vinil ali digitalni zapis? Če je slušajno vinil pri roki in tale skoraj mora biti, saj gre za veliki robni album, potem je moja odločitev vinil. Če ni, ni drame. Hecno pretvarjanje signalov iz vreznine v plastiki v sobno slušateljsko skušnjavo obenem pričara vračanje v nekaj mlajša leta. A glej ga zlomka, če ni bilo keša, in večinoma ga ni bilo, smo tele »rojstnodnevne smeti« radi poslušali s kaset (so vzporednica današnjemu mp3ju in podobnim koncentratom). Niti najmanj ni motilo. Nismo se ravno ozirali na domnevni elitizem imetnikov imenitnih glasbenih stolpov in malikov visoke verodostojnosti, čeprav priznam, da je bilo včasih slišati »She’s Hit«, Rojstnodnevne in Nicka Cava v polno razjebani formi prek aparatur z vesolja tudi fino. Grundigov kasetnik je vseeno dal dovolj osnovnih informacij, da smo se s tole bando iz Melbourna na daljavo konfrontirali zares, pošteno, emocionalno, trezni in zarolani. Če nam je kaj ušlo, je za polnitev manka poskrbela burna poslušalska domišljija, ki je ni nikoli manjkalo. Ob takem bendu je tudi ne more.
Kaj mi danes manjka na rednih družinskih kongregacijah in spovedih vernikov The Bad Seeds? Pri bendu in njegovem pridigarju – novem pop intelektualnem aristokratu – pravzaprav nič. Zgledno se starajo, so kot – eden večjih citatov ljigavih likov iz jufilmov – »šlager pjevači«, razen onega dobrosrčnega avstralskega »dirty three« patrona na goslih. Zemeljski Grindermen so bili preveč za več kot leto, dve. Največ pogrešam ostre, melanholične, smešne, noro dobro scomprane darkerske imidže punc in tipov, s katerimi je bila Ljubljana, a bogami i šire, itak vedno v riti, zato pa so na prve koncerte Slabih semen na Kodeljevem in v Križankah, ki so še dišali ali smrdeli – izvolite izbrati – vsekakor so kalili iz The Bithday Party, vedno prihajali iz Zagreba in od drugod iz Juge, pozneje žal vse manj. (Navsezadnje so zadnji koncert benda electric body music Front Line Assembly pred leti v Šiški spet rešili oni.) Mladost tačrnih je izgledala tako resno odraslo in mladostno zares, da je bil fatalni gospel o buntu v nebesih (»Mutiny in Heaven« za podnapise po enem zadnjem, izjemnem, najbolj izjemnem komadu za razpad benda) ena sama veselica.
Pa prislonimo uho na tvarino. Kakor rečeno, bili so rock bend iz Melbourna, ki se je leta 1980 preselil v London. Mladi, cincajoči The Boys Next Door so postali The Birthday Party. Bili so turobni, ekspresivni in tudi malo groteskni, fino grobi rock bend s pankovsko napadalnostjo, nevrotičnim truščem, bluesovskimi primesmi in povsem banalnimi melodijskimi klišeji iz poppolzgodovine (Halo Jim Thirlwell alias Foetus!). Razkošno kanaliziran nevrotičen ansambel so bili. Dajali so ga Nick Cave (vokal, pesmi – ni bil edini), Rowland S. Howard (kitara – danes spregledano čezvse talentirano dete scene v Melbournu), Mick Harvey (kitara – racionalno ogrodje benda, organizator muzike, ki mu solo pot ni nikoli ratala, pač, ni imel vokala, razen spremljevalnega), Tracy Pew (bas), Phill Calvert (bobni). Bili so bend, iz katerega sta po razpadu 1983 nastala dva – The Bad Seeds (Cave in Harvey) in Crime and the City Solution (R. S. Howard in Harvey), CATCS smo videli na Novem rocku in spoznali, da to ni čisto to.
Junkyard je tretji album benda iz leta 1982 (ali četrti, če gre za dečke iz soseske). Lahko bi stavili tudi Prayers on Fire (1981), že zaradi komada »King Ink« (podpisala sta ga Cave in Howard), a tudi »A Dead Song« Anite Lane je zraven. Se mi celo zdi, a kdo bi se spuščal v vojno, da je Anita Lane v obdobju BPary in zgodnjih BSeeds pisala boljše komade kakor Jamski, ni jih bilo veliko, a težko greš čez »From Her to Eternity«.
Kaj pravi dobro informirana, podprta in poznavalska zgodovina, kakor jo piše Simon Reynolds. Ne ravno preveč, avtor pač ni Ljubljančan, ne ve vsega. Vseeno pokukajmo k Reynoldsovi izvrstni knjigi o muziki po punku v letih 1978-1984. R.S. Howard naj bi glede ovitka albuma striparja Eda Rotha s pošastjo, ki vozi avto, rekel: »Pričaral je neko neartikuliranost, nekakšno zabitost in to je nekaj najboljšega v rocku. /…/ Če si zares kunšten, potem veš, kdaj je dobro biti bedast.« Pisec še dodaja, da je bil Cave prvi pisec pesmi, ki se je odlepil od postpunkovskega superracionalnega, neverskega tenorja in je začel z uporabo imažerije iz Stare zaveze – greha, plačila za grehe, prekletstva, slabega semena in prekletstva – v bistvu, iz dežja pod kap. Big-Jesus-Trash-Can!
