Uvodna pesem R v prvenec ameriškega kitarsko-bobnarskega dvojca iz Atlante ’68 nas zadane v glavo kot zmečkana in zbita kepa iz vinilnega split-singla Jesus Lizard in Nirvane iz leta 1992 ter se silovito raztrešči na prafaktorje.
Bend ’68 je nastal lani po razpadu metalcore skupine The Chariot. Njen pevec John Scogin je vzel v roke še kitaro in z bobnarjem Michaelom McClellanom skoval nevaren načrt. Že decembra lani sta izdala singel Midnight, ki je reizdajo za založbo The No Sleep Records odel z drugačno naslovnico od izvirnika. Če sta na ovitek samoizdata vrgla kolaž z Elvisom Presleyem, sta za omenjeno reizdajo parafrazirala dizajn naslovnic Nirvaninega EP-ja Blew in prvenca Bleach. Od slednjega sta pobrala tudi motiv živega benda v negativu. Ko izbrskamo to malenkost, postane uvodni komad še silovitejši. Vsekakor je Nirvana velik navdih pri ustvarjanju ’68, ob njej in Jesus Lizard pa se skozi ploščo začnejo kazati tudi drugi vzorniki oziroma premetanke, ki so neomajano zmaličene s kričavim, nezaustavljivim in skoraj fanatičnim rockanjem. Vmes se le prekinejo razmišljanja o Nirvani. Če v komadu G zablestijo kot bi Blood Brothers igrali namesto The Dead Weather, že naslednja R zasmrdi kot viharniški metalcore blues The Kills, ki je prepričal Jacka Whita, da je šel v sodelovanje s pevko omenjenih Alison Moshart. Da z Whitom na prvencu ’68 le še nismo opravili, nas opozori vsaj še skladba O, ki odmeva kot gostovanje Jacka White v Rage Against The Machine. A za vsem skupaj le stojijo vrline in izkušnje Scogina in McClellanoma.
Prvenec zasedbe ’68 tvori deset skladb. Vsaka je naslovljena s črko, ki skupaj sestavijo sporočilo albuma Regret Not (s piko na koncu). Rockovska udarnost in napadalnost se ohranja skozi celoten album. Vmes se zgodijo preobrati, ki začno v drugi polovici albuma kazati tudi bolj subtilne pristope – ostro kitaro zamenjajo ob občutljivih trenutkih bolj rahločutni akordi, metalcorovska potenca tega rockanja pa ima odvode tako v orkestracijske aranžmaje kot na country-bluesovske fundamente. A v vsem tem vedno zmagata boben in kitara, četudi se apokaliptična vihra na koncu plošče zaključi s klavirjem. ’68 zaprejo gobec tistim, ki še kar naprej mlatijo prazno slamo, da je kitara umrla in da ni več kitarskega rocka. Akcija, pa bo!
